Viktoria Vladimirska: Dovolim si biti

V galeriji Krpanovega doma so 22. maja odprli razstavo ukrajinske umetnice Viktorie Vladimirske z naslovom Dovolim si biti. Razstavo je pripravil Center sodobne umetnosti Pivka. O ustvarjalnem opusu umetnice in vsebinskih izhodiščih razstave je spregovorila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Ob odprtju sta nastopila tudi glasbenik Lado Jakša in Bagrat Arazyan, ki je razstavo zasnoval kot kustos. Razstava bo na ogled do 24. junija v času odprtosti Krpanovega doma.

Foto: arhiv Centra sodobne umetnosti Pivka in Blaž Lenček

--------

Viktoria Vladimirska

Viktoria Vladimirska je umetnica, ki se posveča slikarstvu, risbi in ustvarjanju objektov. Njena dela nadgrajujejo idejno zanimivi predstavitveni koncepti. Stvaritve se namreč dokončno opolnomočijo z ambientalnimi postavitvami in postanejo kompleksno likovno-vizualno dejanje, umetniška izkušnja, ki na raznolike načine zapelje gledalca. Tokrat je prezentacijo »dorekla« tudi s podporo umetne inteligence in tako poiskala optimalno manifestativno rešitev, in sicer v obliki instalacije. Njene stvaritve presegajo ustaljene vzorce in konvencije, dokazujejo medijsko odprtost in prehodnost. Z njimi izraža tudi spoštljiv odnos do elementarnega in klasičnega, a tovrstno »seme« vzklije v novih, svežih oblikah in variacijah.

S tokratnim umetniško-problemskim področjem dobesedno vstopa v prostor, saj se z ustvarjalnimi mislimi in dejanji osredotoča na človekove noge. Z njimi predstavi bistvo svoje umetniške prakse, povezane z raziskovanjem človeških stanj, predvsem tistih, ki so nevidna. V simbolnem pomenu so noge človekov temelj. So njegova opora in stabilnost. Neločljivo so povezane s sposobnostjo gibanja, ki ni le fizično, ampak simbolno vključuje tudi druge osebne in duhovne premike, stanja zavedanja in samozavedanja.

Na formah nog, stilizirano oblikovanih iz tkanine, utrdi svoj miselni izvir, in sicer tako, da nanje naslika figuro človeka. Like upodablja silhuetno, ekspresivno, vendar v osnovi sledi klasičnim figuralnim kanonom. Silhuete določa obrisna linija, ki mestoma nariše posamezne izrazne detajle. Barvni nanosi znotraj figure pa so mehki, pretočni, tašistično učinkujoči. Koloristični koncept pripada zemeljskim tonom in s tem je dodatno poudarjena človekova prizemljitev, ki pa se v instalaciji spremeni v lebdenje v prostoru.

Noge, ki jih Viktoria ustvarja, niso prazni volumni. Napolnjuje jih z različnimi materiali, ki so premišljeno izbrani in nosijo vsak svoj globlji pomen, za katerega avtorica najde razlage in utemeljitve v lastnem simbolnem slovarju.

ZRNO je stanje potenciala. Je notranja koncentacija moči. Čeprav je majhno, drobno, iz njega vzklije življenje. V njem že živi prihodnost, živi trenutek, ko človek spozna, da da obstaja izbira. Kaj vse se bo iz zrna rodilo, pa je odvisno od posameznikove odločitve.

MOKA je drugo polnilo. To ni več potencial, ampak proces. Tisto, kar je bilo skrito v zrnu, se začne spreminjati. Moka je objektivizacija gibanja, ki onemogoča vrnitev k prejšnji obliki. Ko človek sprejme odločitev, se začenjajo spremembe in moka je dokaz, da je izbira vedno povezana s preoblikovanjem.

DOMAČI PRAH nas opominja, da se življenje nadaljuje, ne glede na nas. Prah je rezultat dejanj in neukrepanja. Pojavi se v vsakem primeru. Živi z nami in se kot prah dvomov useda v prostoru in zavesti. Vprašanje je le, ali sodeluješ v lastnem življenju ali preprosto obstajaš znotraj njegovih nakopičenj.

ZEMLJA simbolizira začetek in konec. V njej se vse rodi in vanjo se vse vrača.

Anamarija Stibilj Šajn