Bartonova akademija

Bartonova akademija (The Holdovers)

zgodba
Nova Anglija, 1970. Paul Hunham, zlovoljni in vsesplošno osovraženi profesor antične zgodovine, je med božičnimi počitnicami prisiljen ostati v kampusu, da bi nadzoroval dijake, ki za praznike ne gredo domov.

režija Alexander Payne, scenarij David Hemingson, fotografija Eigil Bryld, montaža Kevin Tent, glasba Mark Orton, produkcija Mark Johnson, Bill Block, David Hemingson, igrajo Paul Giamatti, Da’Vine Joy Randolph, Dominic Sessa, Carrie Preston, Brady Hepner, Andrew Garman, distribucija Karantanija cinemas

festivali, nagrade nagrada National Board of Review za najboljši izvirni scenarij, najboljšega igralca, najboljšo stransko igralko in enega najboljših filmov leta; nagrada AFI za najboljši film leta; zlata globusa za najboljšega igralca in stransko igralko v muzikalu ali komediji; Telluride; Toronto; London; Viennale; Solun; pet nominacij za oskarja, med drugim za film, glavnega moškega igralca in stransko žensko igralko

kritike
»Najnovejši film Alexandra Payna, zavestna evokacija srednjeproračunskega Hollywooda zgodnjih sedemdesetih let, se zlahka kosa z deli, ki so navdihnila njegovo estetiko. /…/ Kakršni koli nevarnosti, da bi zašel v klišejsko podajanje življenjskih lekcij, se Payne brez težav izogne s toplino in humorjem, s katerima obravnava svoje like, ter z domiselnimi, a nikoli prisiljenimi situacijami, ki jih s [scenaristom] Hemingsonom ustvarjata zanje. Vrhunec dogajanja /…/ tako postane ne le globoko ganljiv, temveč tudi docela prepričljiv. Giamattijev nastop je celo boljši od tistega v Stranpoteh. /…/ V karieri, v kateri ne manjka izjemnih dosežkov, bi se lahko nostalgična, zabavna, ganljiva in navdihujoča Bartonova akademija izkazala za režiserjev najboljši in najbolj prevzemajoč film.«
– Philip Kemp, Najboljši filmi leta 2023, Sight and Sound

»Bartonova akademija je elegantna in filmična, hkrati pa ostaja zakoreninjena v zapleteni in pogosto nelagodni resničnosti človeškega vedênja; kombinacija, ki je žal ne vidimo več tako pogosto, kot bi jo morali. Film je postavljen v sedemdeseta in oblikovan, kot bi bil dejansko posnet v tistem obdobju; času, ko sta zgoraj omenjeni lastnosti pogosteje hodili z roko v roki. Zaznamujejo ga tri doživeto odigrane vloge, ki bi lahko nastale tudi v tistem času: /…/ liki so tako dobro zasnovani in realizirani, da lahko začutimo njihova življenja pred in po filmu; živijo naprej, ne glede na to, ali jih vidimo ali ne. /…/ Film nas navda z občutkom topline, ki nas greje še toliko dlje, ker vemo, kako mrzel lahko postane svet.«
– Benjamin Lee, Najboljši ameriški filmi leta 2023, The Guardian

»Potem ko vam bo Bartonova akademija v spomin priklicala Društvo mrtvih pesnikov ali pa določene filme iz sedemdesetih, na primer The Paper Chase, se bo morda tudi vam zazdelo, da ste videli na glavo obrnjeni Rushmore Wesa Andersona /…/. To je Paynov prvi film, ki se dogaja v preteklosti. /…/ Vendar se ne zdi, da bi obtičal v njej. Payne nas ne zaklene ven, ampak nam dovoli vstopiti, podobno kot – domnevam – med šolskim letom počne Paul Hunham, ko obuja k življenju starodavne civilizacije.«
– Wesley Morris, The New York Times

»Čas je, da se Hunham, Angus in Mary spoznajo – in čakajo jih šoki, drame, trilerji. Vsi imajo svoje mučne skrivnosti, svoje travme, svoje neuspehe, toda Bartonova akademija mučnih skrivnosti, travm in neuspehov ne prikazuje kot nekaj, kar terja odrešitev, ampak odrešitev vidi v njih samih – v mučnih skrivnostih, travmah in neuspehih. Bartonova akademija slavi transformativni, revolucionarni potencial mučnih skrivnosti, travm in neuspehov, pa tudi strahu, da boš odrasel v svojega očeta ali svojo mater. Hunham, Angus in Mary se odpeljejo v Boston, kjer si Hunham in Angus ogledata Pennovega Malega in velikega moža, enega izmed ključnih filmov sedemdesetih. Alexander Payne, fen kinematografije sedemdesetih, pravi, da je hotel posneti film iz sedemdesetih. In v tem je čudovito uspel – Bartonova akademija, dejansko »rimejk« Pagnolovega filma Merlusse (1935), je eden izmed največjih filmov sedemdesetih, saj ima njihovo senzibilnost, njihov ton, njihove labirintne emocije, njihovo zrno, njihovo estetiko, njihove trope, njihovo vizualno paleto, njihovo melanholijo, njihovo ambicijo, njihove oči ter njihovo obsedenost z neprilagojenci, izgubljenci, izkoreninjenci in drugimi ostanki dneva. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Prav v tovrstnih niansah se tako prikaže večplastnost filma, ki na površju morda deluje kot že videna in poznana božična zgodba o trdosrčnem profesorju, ki pod prisilo prazničnega vzdušja reflektira svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, dokler se do svojih študentov dokončno ne omehča in postane človeški. A pod to preprosto premiso se skriva predvsem tudi topel in duhovit preplet kompleksnih vprašanj o duševnem zdravju, osamljenosti, krivicah, družbenih privilegijih, neenakosti ter razredni razslojenosti. Pa tudi o varljivosti prvih vtisov in dejstvu, da lahko družinske vezi včasih spletemo na naj bolj nepričakovanih mestih. /…/ Bartonova akademija je v celoti prežeta z nostalgijo in ljubeznijo do zgodovine filma, ki se ji poklanja na vsakem koraku: s teksturo fotografije, dinamičnim zumiranjem, monozvokom, izborom glasbe in ritmom dialogov, v katerih kaj hitro razberemo vplive filmov Hala Ashbyja, Petra Bogdanovicha in drugih. Ob ogledu tako malodane pozabimo, da gledamo sodoben, digitalno posnet film, ki pa nam kljub umeščenosti v preteklost podaja še kako relevantno sporočilo: bodimo nežni in razumevajoči drug z drugim ter prenehajmo poganjati kolesje sveta, v katerem lahko prosperirajo le bogati brezsrčni kreteni.
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik