Pretekla življenja

Film, ki ga je navdihnilo režiserkino resnično življenje, svojo pripoved lahkotno, nežno in prefinjeno spleta do nepričakovano silovitega čustvenega vrhunca. Veliko odkritje Sundancea in Berlinala ter eden najboljših filmov leta po mnenju številnih kritikov!

režija Celine Song, scenarij Celine Song, fotografija Shabier Kirchner, montaža Keith Fraase, glasba Christopher Bear, Daniel Rossen, zvok Dimitri Kouri, produkcija David Hinojosa, Pamela Koffler, Christine Vachon, igrajo Greta Lee, Teo Yoo, John Magaro, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Sundance (nagrada londonskega občinstva); Berlinale; Sydney; Sarajevo; Edinburg: nominaciji za oskarja za film in izvirni scenarij

zgodba
In-yun je korejska beseda za povezanost dveh ljudi ne le v enem, temveč skozi več življenj …

Otroška prijatelja Nora in Hae Sung sta se prisiljena ločiti, ko njena družina emigrira iz Južne Koreje. Dve desetletji pozneje zdaj odrasla pisateljica živi v New Yorku s svojim ameriškim možem Arthurjem, Hae Sung pa sklene, da jo bo za nekaj dni obiskal …

iz prve roke
»Nekoč sem se v baru v East Villageu znašla med svojo otroško ljubeznijo iz Koreje in svojim belim ameriškim možem. Nobeden od njiju v resnici ni govoril jezika drugega in razen mene nista imela razloga, da bi se poznala. Sedela sem torej tam in prevajala, ko sem začutila, da se dogaja nekaj posebnega. Kot bi postala nekakšen portal ali most med njima … Opazila sem tudi, da nas ljudje v baru gledajo, saj smo bili res čuden trio. Ni bilo jasno, kdo je moj partner oziroma ali je v trojici sploh kakšen par. Videla sem, da so radovedni. Spomnim se, kako sem razmišljala: ‘Ali res želite vedeti, v kakšnem razmerju smo drug z drugim? Kaj pa če bi se dejansko potrudila in vam povedala?’ Mislim, da film govori o takšnem neulovljivem odnosu oziroma vezi, ki se včasih splete med dvema človekoma in je ni mogoče opredeliti. /…/ Drama v filmih /…/ pogosto izhaja iz tega, da se odrasli obnašajo kot otroci. [Pretekla življenja pa so po drugi strani film] o treh ljudeh, ki se po najboljših močeh trudijo, da bi se vedli odraslo. Nihče od njih se ne prepira, nihče ne kriči. Napeto srečanje jim nekako uspe preživeti le s pomočjo ljubezni in medsebojnega spoštovanja, pri čemer se trudijo, da drug drugega ne bi prizadeli. /…/ Pomembno je, da Preteklih življenj ne razumemo kot zgodbe o iskanju partnerja. To je film o ljubezni. /…/ Govori o dveh moških, ki glavno junakinjo resnično poznata. In prav to se mi zdi najbolj romantično – mislim, da je bistvo vsake ljubezni v tem, da zares poznaš drugo osebo.«
– Celine Song

kritike
»Večplastno lepoto filma je težko izraziti drugače kot s pozivom, da si ga oglejte in se prepustite njegovemu opojnemu čaru. Če torej želite Pretekla življenja doživeti v njihovi najčistejši obliki, prenehajte z branjem in mi verjemite, da gre za izjemno delo, ki mu je usojeno živeti še dolgo po njegovi z navdušenjem sprejeti premieri v Sundanceu /…/.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Prefinjeno melanholična drama, ki govori s tako presunljivo iskrenostjo, da bo obrnila na glavo vaše razumevanje ljubezni, identitete in usode.«
– Carlos Aguilar, The Wrap

»Med vsemi filmi o ljubezenskih trikotnikih, kar so jih kdaj posneli, je Celine Song pričujočega oblikovala v obliki kroga in tako na svoj tiho pretresljivi način kljubovala celi vrsti klišejev.«
– Peter Debruge, Variety

»Film, ki prikliče solze v oči in v katerega se zaljubiš. Skoraj zagotovo najboljši film, ki si ga boste letos ogledali.«
– David Fear, Rolling Stone

»Celine Song je ustvarila neverjetno iskreno romantično dramo; film, ki je resnično edinstven, pa čeprav v spomin prikliče vse od Richarda Linklaterja do Wong Kar Waija in Bežnega srečanja Davida Leana. Pretekla življenja prekipevajo od potrpljenja, odpuščanja in nežne modrosti – lastnosti, ki so še toliko bolj čudežne, ker jih v sodobni družbi in njenih filmih skorajda ne najdemo več.«
– Oliver Jones, Observer

»Film Pretekla življenja /…/ zna poskrbeti, da njegove konvencije delujejo sveže, deloma zato, ker ravno toliko kot o resničnosti govori o tem, kako projiciramo tisto, kar mislimo, da smo. /…/ Delo premore toliko razumevanja in občutljivosti, da bi vam na vprašanje, kaj mi je pri njem najbolj všeč, lahko odgovoril le: ‘Vse.’ Aluzije, simbolika, oblačila, preproste reči, kot so drobci noir ikonografije ali rdeča luč, ki se blešči v luži – film je tako spretno izpeljan, da si želiš, da urok ne bi nikoli popustil. Celine Song je ustvarila najboljši celovečerni prvenec, kar sem jih videl v dolgem času.«
– Nick James, Sight and Sound

»Greta Lee je naravnost čudežna /…/ Zahvaljujoč njeni skrajno neposredni igri vsak kader začutiš na svoji koži, kar je ključnega pomena za film, ki namesto z zgodbo govori skozi občutke /…/.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Namesto da bi zapletenim življenjem vsilil jasen razplet, film postreže z velikodušnim, ganljivim zaključkom, pri čemer spoštuje vsa zmedena čustva, ki jih prinašajo razmerja – tudi tista najbolj srečna. Ne glede na to, kaj se bo z Noro in Hae Sungom zgodilo v prihodnosti, ju je srečanje nepreklicno spremenilo. In vsakdo, ki bo podlegel čarom tega presunljivega filma, se bo počutil podobno spremenjenega.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»Močno hrepenenje v nemara najboljšem filmu leta 2023 /…/ Izjemni prvenec Celine Song je ena redkih zrelih dram o nerazložljivih povezavah in eden najučinkovitejših filmov leta.«
– Adrian Horton, The Guardian

»Vsaka lokacija v filmu vizualno zapelje gledalca – od podeželske noči, polne kresnic, do vzpenjajočih se stranskih ulic Seula in utripa pločnikov Lower East Sida. Ustvarjanje tako otipljivega občutka kraja je pomembno, saj je to film, v katerem ima kraj odločilno vlogo pri oblikovanju ljudi. Igralska zasedba je izjemna. Greta Lee /…/ je z Noro ustvarila bolj previden lik, samozavestno žensko, ki se hkrati trmasto ščiti pred bolečino. Magaro /…/ igra moža, ki trepeta od negotovosti ob misli, da bo izgubil ženo. Teo Yoo /…/ nastopi v vlogi resnega lika, ki se ne boji biti ranljiv. Očitno je, kako zelo mu je mar, kako se ne more otresti občutka in-yuna v odnosu z Noro. V filmu je osupljiv prizor, ko se Hae-sung in Nora obrneta drug proti drugemu. Med njima lebdi za cel svet čustev, vse možnosti kaj-pa-če – in vse to brez besed. Toliko kemije je med njima, toliko in-yuna. Kako bi se sploh lahko uprla?«
– Joan MacDonald, Forbes

»Celine Song je s Preteklimi življenji posnela tiho spektakularen scenaristično-režijski prvenec, liričen, počasen filmski zapis, ki izlive čustev vešče zadržuje – vse dokler ne sprožijo poplave.«
– Ann Hornaday, Washington Post

»Med Greto Lee in Teom Yoojem je električna napetost, skozi njuno elegantno izmenjavo pogledov in dialogov se prenaša presežek občutkov, tako neizrečenih kot ne povsem razumljenih.«
– Trace Sauveur, Austin Chronicle

»Film Pretekla življenja deluje tako čudovito zadržano, da v primerjavi z njim celo tihe drame delujejo teatralno. In vendar odpira široko čustveno polje, ki daje likom prostor za dihanje … Če Pretekla življenja niso najboljši film leta 2023, nas čaka neverjetno kinematografsko leto.«
– John Wenzel, Denver Post

»Naša preteklost navsezadnje zmeraj sooblikuje našo sedanjost, tako kot sedanjost neizbežno soobstaja s preteklostjo. Režijska vizija Celine Song do izraza najbolj stopi predvsem tedaj, ko kljub svojemu gledališkemu ozadju prepusti prostor tišini in komunikacijo pogosto tke v odsotnosti dialogov: s premiki, kretnjami, pogledi. Ko otroška prijatelja /…/ raziskujeta turistične znamenitosti New Yorka, v njuni telesni komunikaciji za trenutek uzremo odsev Wong Kar Waijeve klasike Razpoložena za ljubezen. A Pretekla življenja ni film o zamujenih priložnostih in neizživetih ljubeznih, temveč o Nori in njeni razpeti identiteti, v katero sta za zmeraj odtisnjena jezik in kultura, ki ju njen mož nikoli ne bo mogel povsem razumeti.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Toda ker se odpovesta resni zvezi, ki itak ne bi bila nekaj progresivnega, temveč regresivnega, saj bi ju vrnila v že davno preseženi Seul (na tisto zaraščeno, manj izhojeno pot), lahko mazohistično – mar ni to temelj ljubezenskega čustva? – uživata v nedorečenosti in melanholiji zamujene priložnosti, obenem pa izživita mit o izgubljeni ljubezni (še vedno se ljubita, toda v preteklosti), ganljivo, skoraj perfektno bajko o spodletelem srečanju (ki traja štiriindvajset let ali pa, če hočete, od začetka časa), ultimativno romantično fantazijo o dvakrat izgubljeni Evridiki, utopičnem potencialu neprehojene poti, magnetni fatalnosti skupne preteklosti, vzporedni prihodnosti in imigrantskem značaju ljubezni. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Celine Song v Preteklih življenjih ne pusti prostora za osladnost, cinizem, kič ali melodramo temveč ponudi povsem realističen pogled na življenje in vlogo romantike v njem, na odnose, ki jih kujemo z drugimi in na vse ker lahko pride vmes.«
– Igor Harb, Radio Slovenija