Od makete podzemne vojaške baze do impozantnega gradbeniškega projekta
V Parku vojaške zgodovine je sinoči potekal zelo zanimiv pogovorni večer, posvečen nekdanji vojaški letalski bazi pri Bihaću.
Protagonisti večera so bili nekdanji vojaški letalci, piloti migov 21 Marjan Žerjal iz Postojne, Vojko Gantar iz Idrije, in Andrej Lipar iz Cerkelj na Gorenjskem, vsi z zelo bogato biografijo, povezano s službovanjem zlasti v JLA, Andrej Lipar pa tudi s kariero v Slovenski vojski. V Pivko so prišli tudi predstavniki skupine Lybi Željava iz Hrvaške, skupine entuziastov, ki zbirajo dokumente in pričevanja o Kleku, preučujejo okoljske posledice uničenja baze in vse to predstavljajo na spletni strani http://www.zeljava-lybi.com. Zgodba o Kleku, ki jo na tej spletni strani označujejo kot impozantni dokaz človeške genialnosti pa tudi neumnosti, je sinoči pritegnila obiskovalce od blizu in daleč, tako da je bila dvorana Parka vojaške zgodovine polna do zadnjega kotička.
Maketa
Povod za dogodek je nova pridobitev v Parku vojaške zgodovine, maketa podzemne letalske baze, ki jo je izdelal mladi Cerkničan Kristjan Slokar. Maketo je izdelal v razmerju 1:144, prikazuje pa vstopni del baze in njen podzemni del. »Lotil sem se je, ker me je prevzel ta odraz tedanje vojaške moči. Na začetku sem nameraval izdelati nekaj manjšega, a je ideja rasla dve leti, potem pa sem spoznal, da doma nimam prostora zanjo,« je sinoči ob maketi povedal Kristjan Slokar, ki je maketo ustvarjal približno 1900 ur, in si za izdelavo nabavil tudi 3D tiskalnik.
Gigantski projekt
Bazo, podzemno zaklonišče za vojaška letala, ki jo nekateri ocenjujejo kot »fantastični inženirski projekt«, in se nahaja na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, so najprej imenovali objekt 505, nato Klek, zdaj Željava po vasi v bližini, piloti pa so bazo, kot so sinoči sami povedali, v žargonu imenovali le »rupa«, luknja.
Baza je bila največji vojaški objekt v Jugoslaviji, na evropskih tleh pa je »vsaj približno podobna« baza, kot je dejal Marjan Žerjal, obstajala le na Švedskem. Pod površje, v kraško, kamnito drobovje gore Plješevica (1600 nmv) so od leta 1957 do leta 1968 in s seveda tedanjo gradbeno mehanizacijo izvrtali 3,5 kilometra predorov (v katere so lahko razvrstili 52 migov 21), visokih osem metrov, v ovinkih 12 (zaradi repa letala), desetkilometrski cevovod, ki je bazo oskrboval s kerozinom, in drugih podzemnih prostorov (delavnice, skladišča, restavracija, ambulanta, delavnice…). Pred štirimi vhodi v podzemlje pa so zgradili pet pist, ob katerih so bile razporejene tri eskadrilje letal, dve lovski in ena izvidniška.
Na pobočju gore so postavili tedaj enega najbolj zmogljivih radarskih sistemov. Odločitev o graditvi so piloti sinoči povezali s prihodom Američanov v Aviano, odločitvi za lokacijo pa je botrovalo to, da leži v jedru Jugoslavije, pod goro v radarski senci, dovolj daleč od zunanjih državnih meja oziroma letalskih baz sosednjih držav. Zdržalo pa naj bi neposredni zadetek do 20 kilotonske atomske bombe.
Projekt za "pol jugoslovanskega pufa"
Na vprašanje, koliko je stala graditev, v literaturi sicer ocenjena na od štiri do osem milijard dolarjev, so piloti povedali, da se je govorilo o šestih milijardah dolarjev, oziroma, kot se je izrazil Marjan Žerjal, ki je bil v Kleku že od začetka, od leta 1968, »četrt vsega jugoslovanskega pufa«. Po domnevah nekaterih se je ta investicija verjetno povrnila skozi podobne gradbinske jugoslovanske posle na bližnjem Vzhodu v obliki nafte.
Piloti in nekateri drugi poznavalci iz občinstva so nanizali vrsto zanimivih letalsko vojaških anekdot, dogajanje oziroma paniko v času češke krize, opisali so delo vojaških pilotov, letenje na višinah (Vojko Gantar je najverjetnejši rekorder z letom z migom 21 na 25.450 metrov višine), pilotsko obleko za letenje v stratosferi (nad 12.000 metri), pripovedovali so o nezgodah pilotov, tajnosti in avtocenzuri pa tudi o dogodkih v dnevih slovenskega osamosvajanja.
Vedeli so, kdo je letel v nebo nad Slovenijo, niso pa vedeli, kdo je kje deloval
Kot je opisal Andrej Lipar, so bila v tem času vsa letala v Kleku, približno 30 jih je bilo, oborožena z različnimi bojnimi sredstvi. »Nismo dobili generalnega ukaza. Naloge so se delile strogo določenim posadkam. Poveljnik polka je poklical v pisarno tri, štiri pilote in potem so ti odšli na »dejstvovanje«. Kje so »dejstvovali«, smo nato izvedeli oziroma videli na televiziji, nismo pa nikoli izvedeli, kje je deloval kateri pilot. Vse je bilo zelo selektivno, zelo tajno.«
Danes PCB-ji, mine in ostanki TNT
Hrvoje Grgić iz skupine Lybi je opozoril, da je Željava neizčrpna tema za številne pogovorne večere: od preučevanja tedanjega političnega konteksta oziroma hladne vojne, vseh sistemov in podsistemov, ki sežejo od kasarne v Željavi s 34 zgradbami dalje, pa do dogajanja v času hrvaške domovinske vojne in leta 1992, ko je Željavo uničila JLA. Sledilo je obdobje miru, z njim pa zgodbe, ki sežejo vse od kraje bakra, aluminija in »vsega živega« iz baze, do velikih količin polikloriranih bifenilov v razlitih tekočinah ter mogočih minah in ostankih TNT, ki ogrožajo mogoče obiskovalce nepoznavalce in kraško podtalje.
Na naslovni sliki (z leve) Vojko Gantar, podpolkovnik vojnega letalstva, letalski inštruktor, ki je preživel 22 let na letalih mig 21, direktor Zavoda za dediščino in turizem Pivka Janko Boštjančič, Andrej Lipar je v Bihaču preživel leta med 1980 in 1991, ko je prešel v TO, dve leti je deloval v 9. brigadi zračne obrambe, na različnih vodilnih pozicijah v slovenski zračni obrambi, sedem let je bil obrambni letalski in pomorski vojaški ataše v ZDA; Drago Žerjal, Postojnčan, je bil pilot prve generacije pilotov na Željavi, kjer je preživel več kot deset let. Na eni izmed slik tudi Hrvoje Grgić, ki v spomin na srečanje s povabilom na obisk v Željavo, Janku Boštjančiču izroča publikaciji o Željavi. Vir starih slik so različne spletne strani.
Foto včerajšnjega dogodka in makete Boštjan Kurent in Dragica Jaksetič