BORISU PAHORJU V ZAHVALO IN SLOVO

Dan po pogrebu (9. 6. 2022) velikega Slovenca, pisatelja in pričevalca zgodovinskih dogodkov 20. stoletja Borisa Pahorja, se je na pobudo Kulturnega društva Lipa v čitalnici knjižnice v Pivki zbralo 22 udeležencev, ki so se prišli poklonit spominu na pisatelja, ki je nekako pripadal tudi našim krajem na Pivki. Kadarkoli je bil gost v Pivki, je bil vedno ponosen na svoje korenine, ker je bila njegova mati doma iz Male Pristave. Poudarjal je, da se je prav tam ob prebiranju Doma in sveta učil slovenskega jezika.

V Pivki je bil Pahor reden gost, saj je nastopil že kot slavnostni govornik na praznovanju 130. obletnice vseslovenskega tabora na Kalcu leta 1999. Kot pomemben gost tradicionalnega »večera pod lipo« je prvič nastopil pred Pivčani in mnogimi gosti od drugod leta 2001 v počastitev kulturnega praznika. Odkrival je svoj odnos do slovenstva, do države Slovenije, spodbujal narodno zavest in krepitev lastne identitete. Takrat je takole dejal: »Zahvaljujem se za vabilo in res me veseli, da nastopam v kraju, kjer sem v mladih letih skušal ob slovenski besedi rešiti svojo narodno identiteto.«

Naslednjič je bil s strani KD Lipa povabljen v maju 2008. Takrat je imel že 95 let, bil pa je poln življenjske energije. V pogovoru, ki ga je vodila Irena Margon, je poudaril da se tako trpljenje, kot ga je prinašala druga svetovna vojna, ne sme nikoli več ponoviti v človeški zgodovini. Prav v času, ko nas je obiskal, so ga spremljali  mediji, saj je s svojimi nastopi postal prava medijska zvezda. Pozornost je vzbudil s prevodom svoje knjige Nekropola, ki je bila napisana že pred 40 leti. Italijani so končno spoznali veličino človeka, ki je preživel nečloveško bivanje v nečloveških razmerah in začeli so spoznavati zamolčano resnico iz lastne polpretekle zgodovine. Ob vprašanju o obstoju narodov, tudi slovenskega, je o Evropski zvezi preprosto povedal, da če hočemo v taki skupnosti obstati, moramo paziti, da ne bomo izgubili svoje narodne identitete. Obstoj pa bo zagotavljala le zavest slovenstva. Takrat je v društveno kroniko zapisal: »Zmeraj mi je všeč, ko pridem v ta lepi kraj, kjer sem s svojima sestrama in z materjo, ki se je rodila v Mali Pristavi, preživljal počitnice in se ob letniku »Doma in sveta« učil jezika, ki je bil prepovedan in celo zasramovan. Lepo je zdaj ugotavljati, kako bogato je zdaj tukaj kulturno življenje. Res je človek zadoščen in vesel!«

Obiski Pivke so se kar vrstili, saj je 9. maja 2011 postal častni občan občine Pivka prav na pobudo KD Lipa. V kroniko društva je zapisal: »Zelo sem počaščen kot častni občan na Pivki, s katero sem povezan, ko je bila še Št. Peter na Krasu. Na kraj me vežejo lepi spomini z otroških let, zdaj pa prihajam povabljen kot predstavnik tiste kulture, ki naj bi na Primorskem zamrla, a je že v Evropi priznana in potrjena. No, prihajam pa tudi v Šmihel na grob sestre Eveline, ki je bila tako navezana na rojstni kraj naše matere, da ga je izbrala za dokončni počitek. To je njena zvestoba, moja pa bo ostala v mojih knjigah.«

Boris Pahor pa je bil veličina v vseh pogledih. Na obisk k Pivčanom je prišel še 9. februarja 2013 za kulturni praznik. Na večeru so bili prisotni številni obiskovalci, ki so želeli prisluhniti njegovi besedi, ki je bila vedno močna in prežeta s ponosom in zahtevo po izražanju slovenstva. Dobro je komentiral tudi aktualne družbene razmere našega sveta. Poudarjal je, da je treba ohranjati kulturo, verjeti v mlade ljudi in jim pravilno razlagati zgodovino. Ni želel, da bi se Slovenci prepirali kot o oštariji, rad bi videl, da bi dosegli spravo in stopili skupaj in bili strpni drug do drugega.

Nato ga ni bilo več v Pivko, so mu pa s strani Kulturnega društva Lipa vsako leto poslali voščilo, zadnje je bilo za 108. rojstni dan.

Udeleženi na čajanki so živahno sodelovali in dodali svoje misli, spomine ali spoštljivo občudovanje do pisatelja. Kar veliko se jih je odzvalo z lastnimi izkušnjami in spomini na srečanja s pisateljem. Dora Hrvatič je prebrala svoji pesmi, ki sta posvečeni Pahorju in njegovi ženi Radi. Maks Lenarčič je delil z drugimi lepe spomine na zgodnje srečanje s pisateljevim delom. Ernest Margon se je spominjal, kako ga je vozil iz Trsta v Pivko na kulturne večere. Bilo je še veliko globokih besed, spominov in spoznanj, ki so jih izrekli udeleženci čajanke. Res lepi spomini na pisatelja ostajajo v nas!

Irena Margon