BAROČNI BOŽJI GROB V KOŠANSKI ŽUPNIJSKI CERKVI 

Najbolj znamenit Božji grob v slovenski književnosti je iz ljubljanske trnovske cerkve, saj ga je France Prešeren omenil v sonetu »Je od veselga časa teklo leto« in ga povezal s Primičevo Julijo. Toda ta trnovski grob se ni ohranil. Med grobovi, ki jih dandanes postavljajo v velikonočnem času po slovenskih cerkvah, pripada posebno mesto temu iz župnijske cerkve v Dolnji Košani. Ta grob je poleg baročnega glavnega oltarja, poslikave prezbiterija, ki je delo Avgusta Černigoja, in slikarjevega avtoportreta, četrta znamenitost cerkve. V večini slovenskih cerkva so namreč nekdanje velike Božje grobove škodljivo opustili. Postavljajo samo še skromno ogrodje groba ali pa ga zgolj nakazujejo s kipom ležečega, mrtvega Jezusa. Vsega drugega, kar je nekoč obdajalo grob in ga dodatno poudarjalo, ni več, čeprav ni bilo samo versko, ampak tudi kulturno zanimivo in pomembno. Pri košanskem Božjem grobu pa se je ohranilo tudi to, kar so drugje zaradi premajhne ozaveščenosti in bolestne želje po modernizaciji žal zavrgli.

Kdaj in kje so košanski Božji grob izdelali, ni znano. Sklepati je mogoče, da konec 19. ali v začetku 20. stoletja, ko so župnijsko cerkev povečali in zanjo preskrbeli tudi dele nove opreme. Takrat sta bila košanska župnika Matija Torkar in Janez Hladnik. Torkar je bil po rodu Gorenjec, izšolal se je v Ljubljani, zato je dobro poznal slikarje in izdelovalce cerkvene opreme v osrednji Sloveniji. Zato je mogoče domnevati, da so Božji grob izdelali v Ljubljani, morda tudi v Kranju.   

Košanski Božji grob je veličasten, saj zapolnjuje celotno Marijino kapelo in se popolnoma prilega njeni obliki. Sestavlja ga več zaporednih pokončnih delov in polkrožnih lokov, ki se proti notranjosti kapele znižujejo. Te loke imenujejo domačini »kolone«. Stranske razmike med »kolonami« zakrivajo platna, poslikana z zelenjem in cvetličnimi vzorci. Zgornje pa temno modro blago, kar ustvarja vtis nočnega vrta. Prvo, največjo »kolono« krasi več baročno ornamentiranih polj, ki so razporejena simetrično in prikazujejo Jezusovo trpljenje. Preostale »kolone« pa so okrašene z rastlinskimi poslikavami. Vse ustvarja mračno prostorsko globino in simetrično usmerja gledalca k njenemu središču, k pravokotnemu grobu, v katerem leži Jezusovo truplo, ki je osvetljeno, kar ima simbolni pomen. Nad grobom je oltarna miza, nad njo pa so naslikani kamni, med katerimi se odpirajo vratca tabernaklja, ki je tudi osvetljen. Nad njim stoji lesena imitacija oblačka, na katerem leži knjiga s sedmimi pečati, kar ima spet simbolni pomen. Pred grob je položena preproga, vznožje »kolon« pa krasi sveže pomladno cvetje. Prislonjene figure rimskih stražarjev dajejo celoti tudi dramsko razsežnost, ki je sestavni del velikonočnega misterija. V vseh prvinah košanskega Božjega groba in njihovi kompoziciji se kaže barok, ki se je očitno ohranil v podobarski delavnici, ki ga je izdelala, še v poznem 19. stoletju. Ta žlahtna tradicija, ki si jo je mogoče ogledati v košanskem monumentalnem Božjem grobu, omogoča posebno versko in umetnostnozgodovinsko doživetje.

Dr. Marjan Dolgan

Foto: Jože Pavzin