ČAJANKA OB 150 - LETNICI ROJSTVA ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA

Po dolgi prekinitvi prirejanja čajank se je skupina ljubiteljev teh srečanj spet udeležila že kar tradicionalnega kulturnega dogodka. Ob sodelovanju knjižnice in KD Lipa Pivka se je zbralo  lepo število udeležencev. Tokrat je bila tema pogovora »srečanje« z Jožetom Plečnikom, katerega 150. obletnico rojstva smo obeležili 23. januarja letos.

Letošnje leto je posvečeno našemu največjemu arhitektu, ki je Slovence s svojim delom umestil v svetovni vrh arhitekture. Unescov seznam kulturne dediščine je bogatejši za številne  arhitekturne stvaritve Plečnika v njegovi Ljubljani. Plečnikovo delo je izjemen primer urbanega oblikovanja po meri človeka, saj je znal z modernističnim pristopom izrabiti prostor in ga funkcionalno in estetsko uporabiti. Plečnik je hkrati upošteval lokalno izročilo, saj se je zavedal  pomembne vloge arhitekture pri oblikovanju in krepitvi duhovne podobe krajev. Z raznimi urbanističnimi posegi je nedvomno veliko prispeval k prepoznavnosti Ljubljane in drugih krajev po Sloveniji, kjer je ustvaril veliko cerkva in drugih sakralnih objektov. Njegovo ime je odmevalo tako na Dunaju kot v Pragi, kjer je deloval celi dve desetletji in uredil vladno palačo z vrtovi pa še številne druge monumentalne stvaritve. Po vrnitvi v Ljubljano je zasnoval svojo arhitekturno delavnico, ki jo je obiskovalo veliko študentov, predvsem deklet. Rodni Ljubljani je posvetil posebno skrb, zato si danes Ljubljane ne predstavljamo brez Plečnikovega Tromostovja, Tivolija, Narodne in univerzitetne knjižnice, poseben arhitekturni biser so Žale – kraj zadnjega počitka Ljubljančanov … Prisotni na čajanki so izvedeli, da je bil Plečnik nekaj posebnega, izredno nadarjen, delaven in globoko veren. Živel je preprosto, njegovo plemenito mišljenje ga je povzdignilo med  največje Slovence, vsi, ki so ga poznali, so vedeli, da ni prevzeten, ampak uslužen, da je pravičen ter pošten, in kar je najvažnejše, da ni pohlepen po zaslužku: nobeno delo namreč po njegovem ne uspeva brez vestnosti in trdega in vztrajnega dela. Tak je bil njegov značaj, to je ves čas poudarjal svojim študentom in od njih to tudi zahteval. Vsak izmed udeležencev je imel priložnost povedati kaj, kar ga je povezalo s Plečnikom, jaz pa sem imela priložnost predstaviti eno izmed njegovih študentk, arhitektko Erno Tomšič, ki je bila dolga leta tudi njegova bližnja asistentka, saj je uvajala študente v arhitekturno delo v njegovi risalnici na fakulteti za arhitekturo. Bila je zvesta sodelavka, tudi sama nadarjena arhitektka in slikarka, ki je sledila njegovemu slogu. Zanj je izdelala in nadzorovala veliko del, ob koncu njegovega življenja, prav v zadnjih dneh njegove bolezni, ga je obiskovala in zapisala vtise o njem. Ta zapis sem našla v njeni zapuščini, imela sem srečo, da je to bila moja teta. Pred leti smo odkrili, da je v njeni zapuščini precej stvari, ki so tesno povezane z njenim profesorjem, nenazadnje je dokončala kar nekaj njegovih projektov. V zapisu o njem je bilo rečeno, da je do konca imel veliko idej in jih risal na papir, čeprav je bil že zelo onemogel.

Vsi prisotni so z zanimanjem spremljali Plečnikovo zgodbo, se odzivali z utrinki njegovih del,  knjižničarka Dartaniela pa je pripravila priložnostno razstavo knjig, ki opisujejo velikega arhitekta. Prva čajanka v letošnjem letu je uspela, kovali so načrte za naprej, želijo pa si tudi v kratkem obiskati Plečnikovo hišo, ki v letošnjem letu  poleg stalne zbirke njegovih del in predmetov ponuja posebne razstave o mojstru arhitekture.

Tekst in foto: Irena Margon