POHOD ZA DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI

Društvo za krajevno zgodovino in kulturo LIPA Pivka je na praznični dan pripravilo 12. pohod po poteh kamnitih križev od Drskovč do Radohove vasi in Pivke. Ducat pohodnikov je spremljalo prijetno, večinoma  sončno vreme, prazniku primerno. V Drskovčah jih je pri vaški kapeli Žalostne Matere Božje in kamnitem križu iz leta 1904 pričakal domačin Jože Tomšič in jim pokazal vaški kal s kamnitim vodnjakom. Skozi vas so se mimo drugega kamnitega križa pri Meštru sprehodili do mostu čez reko Pivko pod vasjo, kjer je še tretji drskovški kamniti križ. Oba križa sta podobne konstrukcije in izvirata iz konca 18. ali začetka 19. stoletja. Jože Tomšič je povedal, da se je tod preko kamnitega dvoločnega mostu iz Napoleonovih časov mimo križa v minulih časih vila prošnja procesija na bližnja polja. Pohodnike je pospremil ob strugi  Pivke na vzpetino do zanimive Drskovške golobine. Opisal je obe vrtači golobine, med katerima se pne nekakšen naravni most, pa zanimive vojaške jarke iz časov prve svetovne vojne. Na poti nazaj do struge Pivke je pokazal še ostanke nekdanjega mostu, ki je bil na kolovozu iz vasi proti pašnikom.  Pohodniki so pot nadaljevali ob strugi reke Pivke proti Parjam, kjer so zavili najprej do znamenite Parske golobine.  Ernest Margon je pohodnikom posredoval nekaj zanimivih podatkov o tem pomembnem paleolitskem najdišču, ki je nudilo zavetišče ledenodobnim lovcem. Ob strugi reke Pivke so nadaljevali pot mimo značilnih suhih zidov v vasi do kamnitega križa ob glavni cesti. Križ nosi letnico 1899 in ima zanimivo okrašen  steber z vinsko trto. Tu se je včasih ustavil pogrebni sprevod na poti na pokopališče pri sv. Pavlu v Drskovčah  in kdo od svojcev pokojnika je prosil pogrebce, naj odpustijo, če se je pokojni komu zameril. Naslednja zanimiva točka je bil Mišnikov mlin, do katerega so se sprehodili mimo Parskega jezera, ki je v tem času suho. Prav voda iz tega jezera je poganjala mlinska kolesa, ko je vrela iz izvira Mišnik. Mlin je razvalina, a krasna sprehajalna točka bodisi iz Parij kot tudi iz Radohove vasi. Mlin je deloval seveda le del leta, ko je bil močan dotok vode. Mimo nasipov ob reki Pivki so se pohodniki podali na zadnji del poti do Radohove vasi. Tu so se ob križišču glavne ceste in odcepa za vas Klenik ustavili pri enem najlepših kamnitih križev s konca 18. stoletja z bogato okrašenim deteljičastim razpelom s podobo Križanega, pod katerim je mrtvaška glava s prekrižanimi kostmi in krilatimi angelskimi glavicami v trilistih. Vsekakor kamniti križ, pri katerem je vredno postati in si vzeti čas za ogled in razmislek. Prav pri koncu pohoda jim je pot prekrižal prijazni ježek, ki očitno ne more spati zimskega spanja. Pohodniki so pot zaključili v Pivki s prijateljskim klepetom, dobrim golažem in palačinkami, pa tudi dobro kapljico, saj je je bil vendar praznik. O enotnosti seveda ni bilo nobenega dvoma.

Tekst in foto: Irena Margon