Hospickafe v postojnski knjižnici – predstavitev knjige Do kdaj živim

Območni odbor Slovenskega društva Hospic Primorsko – Notranjska s sedežem v Pivki je 28. januarja pripravil Hospickafe v čitalnici Mestne knjižnice Postojna. Pred pogovornim večerom z gostjo Carmen L. Oven, priznano dr. znanosti na področju inkluzivne pedagogike in komuniciranja, pisateljico in sodelavko ter povezovalko hospickafejev v Ljubljani in drugod, sta prisotne pozdravila knjižničarka Mateja Premrl in Ernest Margon, predsednik Območnega odbora SD Hospic Primorsko - Notranjska. Pogovor z avtorico knjige »Do kdaj živim« je vodila prof. Irena Margon.

Pred pogovornim dogodkom je učenec Glasbene šole Postojna Nik Margon na kitari zaigral skladbo Andantino skladatelja Mertza, njegova mentorica in učiteljica je prof. Nataša Črnugelj. Sledil je pogovor ob knjigi »Do kdaj živim«. Gospa Carmen Oven je povedala, da jo že od nekdaj zanimajo različne teme, ki se tičejo človekovega življenja, preizkušenj, bolezni, smrti, žalovanja. V svojem življenju se je srečevala s preizkušnjami in ljudmi, ki so ji pustili poseben pečat. Veliko je sodelovala z dr. Manco Košir, po njeni smrti je prevzela vodenje Hospickafejev. Povedala je, da dolgo ni vedela za društvo, ko pa ga je »odkrila«, je spoznala, da so tam ljudje, prostovoljci in strokovni delavci, ki uresničujejo svoje poslanstvo sočutne, celostne oskrbe umirajočih in njihovih svojcev, nudijo pa tudi podporo žalujočim otrokom in  mladostnikom, ki so pogosto prezrti ob žalovanju odraslih. Društvo s svojimi prostovoljci deluje tudi na detabuizaciji smrti kot naravnem elementu življenja. Knjigo »Do kdaj živim« je ob vsej podpori zasnovala in pripravila v letu 2025, ko je SD Hospic praznovalo 30. obletnico obstoja. Izbrala je 30 izjemno bogatih življenjskih zgodb in pripovedi, ki so nastajale na pogovornih večerih Hospickafejev. Povezala jih je v knjigo, ki jo je mogoče brati kot roman, lahko pa si bralec kadarkoli izbere posamezno pripoved in jo prebere, premišljuje o njej in najde uporaben nasvet. Ob vprašanju, ki ga predstavlja naslov knjige, je avtorica odgovorila, da se mora človek resnično vprašati, do kdaj živimo, kajti včasih naše življenje zastane in nismo dejavni, čeprav smo živi. Tudi zato potrebujemo socialno okolje in ljudi, ki nas slišijo, kar se v SD Hospic gotovo dogaja. Saj v društvu delujejo strokovni delavci in prostovoljci, ki pridejo na obisk k človeku, ki morda potrebuje kakšno besedo, pogosto pa le prisotnost brez besed.

Ob koncu pogovora so obiskovalci avtorici zastavljali svoja vprašanja, saj ima vsak človek prej ali slej življenjske izkušnje izgube svojega bližnjega. S to resničnostjo se je težko soočiti in jo sprejeti. Srčni prostovoljci SD Hospic so pripravljeni ljudem prisluhniti in pomagati.

Ernest Margon

Foto: arhiv društva Hospic