Letovanje pivških upokojencev

Društvo upokojencev Pivka je letos organiziralo letovanje od 14. do 21. junija v Bolu na Braču.

Nastanjeni smo bili v paviljonih, obroke (polni penzion s pijačo pri kosilu in večerji) pa smo imeli v skupni restavraciji. Z izbiro in kvaliteto hrane smo bili zelo zadovoljni. Morje je že bilo primerno za kopanje, a se je nekaterim zdelo še premrzlo. Tisti, ki jim je bila plaža predaleč in pot nazaj do sobe prestrma, so lahko plavali v dveh bližjih zunanjih bazenih. Sprehajali smo se lahko po urejeni sprehajalni pot od mesta Bol do Zlatega rta, kjer se nahaja znamenita plaža z okroglimi kamenčki, zvečer pa smo se odpravili v mesto, kjer je bil že pravi poletni vrvež.

V nedeljo, prvi dan po prihodu, smo imeli organiziran ogled mesta Bol. Vodička Eva nam je predstavila zgodovino kraja in mestne znamenitosti. V ponedeljek so se nekateri odpravili na otok Hvar. Navdušila jih je že sama vožnja z ladjo, pa tudi kraj Jelsa jim je bil všeč. Za torkov ogled kamnoseške šole je bilo prijav premalo, saj so si jo nekateri ogledali že lani, ko smo letovali v kraju Supetar. V sredo nas je čakal pohod na 780 metrov visoko Vidovo goro, a ker je pot zelo strma, nevarna in slabo označena, pa še kač je veliko, smo se zapeljali z avtobusom. Do vrha je bilo samo še deset minut hoje, tam pa nas je čakal veličasten razgled: pod nami Bol, pred nami Hvar v vsej svoji dolžini. Ogledali smo si ostanke cerkve sv. Vida, pritegnili pa so nas tudi grmi in drevesa, ki jih nismo poznali. Pot nas je vodila še v Škrip, najstarejši kraj na Braču. V muzeju olja so nas najprej seznanili z zgodovino kraja, nam predstavili pridelavo olja, sledila pa je degustacija domačih dobrot. Dva večera so ob malem bazenu za kulturni program poskrbeli mlada glasbenica in dalmatinska klapa, v petek zvečer pa smo skupaj z Mojco praznovali njeno okroglo obletnico. 

Zadnji dan pa se je začel kaotično. V Omišu je izbruhnil velik požar. Dim in pepel je prineslo vse do Bola. Ker je bila cesta pri Omišu zaprta, so prebivalce in turiste morali evakuirati na Brač. Posledično se je povečal trajektni prevoz, kljub temu pa smo uspeli priti na trajekt ob 12.30. Voznik avtobusa, ki nas je sicer lepo in varno pripeljal do Pivke, nas je imel zelo na kratko. Verjetno ni vedel, da ima opravka s prijetno skupino, ki nikoli ne zamuja.

Ko smo se naspali in si odpočili, smo ugotovili, da smo se tudi letos na letovanju imeli zelo lepo.

Jelka Čeligoj