Hospickafe tudi v Novi vasi na Blokah

Območni odbor Slovenskega društva (SD) Hospic Primorsko – Notranjska s sedežem v Pivki je 26. junija organiziral Hospickafe v knjižnici v Novi vasi na Blokah. Uvodni dogodek je bila postavitev fotografske razstave fotografa, ki prikazuje različne motive o delovanju in izobraževanju članov društva Hospic. Razstavo je otvoril  predsednik območnega odbora Ernest Margon, ki je razložil vsebino razstave ter v nagovoru obiskovalcem predstavil delovanje društva Hospic in cilje delovanja, saj želijo vzpostaviti čim bolj popolno mrežo prostovoljcev, ki bi delovali v prid ljudi, ki potrebujejo podporo in pomoč, ko se jim zgodi, da izgubijo ljubljeno osebo. Hospicovi prostovoljci in strokovni delavci uresničujejo svoje poslanstvo sočutne, celostne oskrbe umirajočih in njihovih svojcev, po smrti pa nudijo podporo žalujočim otrokom, mladostnikom, staršem in odraslim. Društvo s svojimi prostovoljci deluje tudi na detabuizaciji smrti kot naravnem elementu življenja in hoče dodati življenje dnevom, ki se prej ali slej slehernemu človeku iztečejo. Prostovoljci Hospica lahko pomagajo, sočustvujejo, se pogovarjajo o težkih trenutkih, ki doletijo vsakega izmed nas. Ozaveščajo pa tudi javnost, da ta izve, da društvo aktivno deluje in sprejme vsakogar, ki želi deliti svojo bolečino. Povabil je navzoče k odločitvi za prostovoljstvo, če bodo izrazili potrebo, pa bodo oblikovali tudi skupino za samopomoč žalujočim.

Osrednji dogodek pa je bil pogovor z gostom Bernardom Bašo, ki je doma v ilirskobistriški občini. Njegova družina se je soočila s težko izkušnjo, ko je zaradi hude bolezni srca umrl njihov mlajši sin. Ob njegovi knjigi z naslovom »Nisem več kralj« je pogovor z njim vodila Irena Margon, predsednica KD Lipa iz Pivke. Gospod Baša je iskreno spregovoril o različnih fazah, skozi katere je morala iti njegova družina po smrti sina. O svoji težki izkušnji je povedal, da so ga doletela vsa čustvena stanja: od jeze, razočaranja, žalosti pa vse do pomiritve, ki mu je omogočila, da danes lahko živi naprej in kot prostovoljec pomaga ljudem na težki poti žalovanja. Avtor knjige pravi, da ta proces traja veliko let, in da se v resnici nikoli ne konča, kajti starši nosijo svojega otroka »v srcu« vse življenje. Rad govori o svojem sinu, ki je prezgodaj umrl, a prehitro odrasel. S sinom sta se veliko pogovarjala o življenju in stvarnosti, tudi o smrti. Knjiga je globoka, polna misli in metafor. Njemu lajša bolečino, nam pa lahko nudi spoznanje, da vsak človek lahko izgubi ljubljeno osebo, za njo žaluje in tega ne more kar potlačiti v lastno podzavest.

Ob koncu pogovora je bilo še nekaj vprašanj s strani obiskovalcev, ki so zelo čustveno spremljali pogovor in dogovor o začetku delovanja društva na Blokah, saj je bilo zanimanje veliko.

Irena Margon