Hospickafe v ilirskobistriški knjižnici

Območni odbor Slovenskega društva (SD) Hospic Primorsko – Notranjska s sedežem v Pivki je 6. junija organiziral Hospickafe v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici. Za uvod je predsednik območnega odbora Ernest Margon pozdravil polno dvorano obiskovalcev in jim predstavil pomen in cilje delovanja Hospic, ki uresničuje svoje poslanstvo sočutne, celostne oskrbe umirajočih in njihovih svojcev, po smrti pa nudi podporo žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim.

Društvo s svojimi prostovoljci deluje tudi na detabuizaciji smrti kot naravnem elementu življenja in hoče dodati življenje dnevom, ki se prej ali slej slehernemu človeku iztečejo. Prostovoljci Hospica lahko pomagajo, sočustvujejo, se pogovarjajo o težkih trenutkih, ki doletijo vsakega izmed nas. Ozaveščajo pa tudi javnost, da ta izve, da društvo aktivno deluje in sprejme vsakogar, ki želi deliti svojo bolečino. V ta namen je bila postavljena tudi fotografska razstava, ki prikazuje različne motive o delovanju in izobraževanju članov Hospic. Naključje je bilo, da smo imeli Hospickafe prav na dan 6. junija, to je na dan, ko je zdravnica dr. Metka Klevišar pred 29 leti ustanovila društvo Hospic.
Gost pogovornega večera je bil Bernard Baša, doma iz ilirskobistriške občine, ki je doživel težko izkušnjo v svoji družini, smrt sina po hudi bolezni. Ob njegovi knjigi z naslovom »Nisem več kralj« je pogovor z njim vodila Irena Margon, predsednica KD Lipa iz Pivke. Gospod Baša je iskreno spregovoril o različnih fazah, skozi katere je morala iti njegova družina po smrti sina. O svoji težki izkušnji je povedal, da so ga doletela vsa čustvena stanja: od jeze, razočaranja, žalosti pa vse do nekakšne pomiritve, ki mu je omogočila, da danes lahko živi naprej in kot prostovoljec pomaga ljudem na težki poti žalovanja. Avtor knjige pravi, da ta proces traja veliko let, in da se v resnici nikoli ne konča, kajti starši nosijo svojega otroka »v srcu« vse življenje. Rad govori o svojem sinu, ki je prezgodaj umrl, a prehitro odrasel. S sinom sta se veliko pogovarjala o življenju in stvarnosti, tudi o smrti. Knjiga je globoka, polna misli in metafor. Njemu je lajšala bolečino, nam pa lahko nudi spoznanje, da vsak človek lahko izgubi ljubljeno osebo, za njo žaluje in tega ne more kar potlačiti v lastno podzavest. Ob koncu pogovora je bilo še nekaj vprašanj s strani obiskovalcev, ki so zelo čustveno spremljali pogovor.

Irena Margon