Štrk, štorklja in zdaj še štorkljica

Sredi pomladi nas je razveselil pogled na gnezdo štorkelj na dimniku poslopja poleg gasilnega doma, ki so ga te ptice spletle že pred leti. Lani osamljeni štrk si je namreč letos, po vrnitvi z juga, gnezdo začel dograjevati s pomočjo nove sostanovalke.

Konec maja je od zvestih spremljevalcev dogajanja na dimniku prispela vest, da so v gnezdu tudi že jajca in da je dobro videti, koliko imata z njimi opraviti starša. Zdaj pa nobenemu očesu več ne more uiti dejstvo, da je v gnezdu že tudi vsaj en mladič. Ta se namreč iz gnezda visoko steguje proti kljunom staršev, ki izmenoma izletata in se vračata s hrano za ta, najmanjši hišni kljun.

Takole, za počitniško osvežitev znanja, pa si osvežimo nekaj dejstev o beli štorklji (Ciconia ciconia), kot jih navaja Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije:

Bela štorklja je dobro poznana velika bela ptica s črnimi letalnimi peresi, dolgimi rdečimi nogami in kljunom. Ob vrnitvi iz Afrike vsako leto skupaj s partnerjem dograjuje gnezdo, kar lahko povzroči, da teža starega gnezda naraste tudi čez 500 kilogramov. Njen gnezditveni uspeh je odvisen od količine razpoložljive hrane. Ob pomanjkanju hrane lahko vrže oslabele mladiče iz gnezda in tako ostalim, fizično močnejšim mladičem, omogoči preživetje. Gnezdi na strešnih slemenih, dimnikih, električnih drogovih in posebnih gnezditvenih podstavkih.

Prehranjuje se pretežno z malimi sesalci, redkeje z žabami, deževniki, kačami in žuželkami. V Sloveniji se je v zadnjih 20 letih njeno število povečalo, vendar kljub temu pri nas ostaja ranljiva vrsta.

Upamo, da bosta pivška pernata starša našla dovolj hrane za potomstvo in da bomo kmalu lahko poročali o njegovih prvih poskusnih izletih!