Šakal se seli tja, kjer ni stabilnih tropov volkov

Evropa trenutno doživlja hitro širjenje nove vrste zveri - šakala, opažen je že bil tudi na našem koncu.

Zlati šakal je sicer domorodna vrsta v Evropi, vendar je tisočletja živel omejen le na jugovzhodne obale te celine. V zadnjih desetletjih pa se vrsta pospešeno širi po vsej celini, tudi v Sloveniji. Iskanje vzroka, ki je sprožil tako nenadno razširitev domorodne vrste, je dolgo časa belil glavo strokovnjakom. Dve študiji sta sedaj odkrili najverjetnejši razlog, ki je omogočil širjenje šakala po Evropi: volkovi. Oziroma bolj natančno: pomanjkanje volkov.

Mednarodna znanstvena ekipa, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec, je v zadnjih letih kot prva raziskala odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom. Rezultate raziskav so sedaj predstavili v obliki dveh člankov objavljenih v uglednih znanstvenih revijah, v prestižni znanstveni reviji Nature Communications in v eni izmed vodilnih zooloških revij, Hystrix.

"Očitno so interakcije med volkovi in šakali zelo močne in lahko vodijo tudi do popolnega izginotja šakalov iz volčjih teritorijev," je povedal vodilni avtor enega od člankov, dr. Miha Krofel iz Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, ki je sodeloval pri obeh študijah.

V preteklosti so bili volkovi razširjeni po celotni Evropi z izjemo nekaterih obalnih predelov in otokov. Nato pa so jih tekom 19. in 20. stoletja ljudje iz velikega dela njihove naravne razširjenosti iztrebili ali pa močno zmanjšali njihovo številčnost. To je očitno šakalu omogočilo, da se razširi in poseli izpraznjena območja.

»Podatki so pokazali, da je širjenje šakala v Evropi sovpadalo s preganjanjem volkov, ki je bilo najmočnejše po 2. svetovni vojni. Takrat so šakali tudi prvič dosegli Slovenijo iz svojih prvotnih domovanj na otokih in obalah Sredozemlja in Črnega morja. Širjenje šakalov je bilo najhitrejše, kjer je bil volk popolnoma iztrebljen, na primer v Panonski nižini. Danes se šakali še vedno širijo, vendar se v splošnem izogibajo območjem s stabilnimi tropi volkov«, je dodal dr. Krofel.

V 21. stoletju so si mnoge populacije volkov po Evropi spet nekoliko opomogle in raziskovalci so preverili, kaj se zgodi s šakali, ko se volkovi vrnejo na območja, od koder so bili pregnani. »Raziskali smo osem takšnih območji po Evropi in za večino ugotovili, da so po vrnitvi volkov šakali izginili ali pa se premaknili na rob volčjih teritorijev. Edino območje, kjer so se šakali obdržali, je del Srbije, kjer so volkovi še vedno pod močnim pritiskom zaradi odstrela, tako da ne uspejo vzpostaviti stabilnih tropov.«

Na podlagi tega so raziskovalci zaključili, da samo prisotnost volkov še ni dovolj, da preženejo šakale. Volkovi morajo imeti možnost preživeti v zadostnem številu in formirati stabilne trope, da pride do pravega učinka. Če jim to omogočimo, postanejo precej bolj učinkoviti pri nadzorovanju številčnosti šakala, kot je to možno z izvajanjem odstrela, ki glede na prejšnje raziskave nima večjega vpliva na populacije šakalov.

Te ugotovitve je potrdila druga študija, v kateri so poleg interakcij med volkovi in šakali raziskali tudi odnose med drugimi pari večjih in manjših plenilcev: med volkovi in kojoti v Severni Ameriki ter med dingi in lisicami v Avstraliji. Vodilni avtor te študije, dr. Thomas Newsome iz Univerze v Sydneyu je povedal: »Ta raziskava je pokazala, da populacije vrhovnih plenilcev, kot so volkovi in dingi, potrebujejo velika in sklenjena območja, da lahko učinkovito vzdržujejo ravnovesje v ekosistemih«. Rezultati so namreč pokazali, da je nadzorovanje številčnosti in razširjenosti manjših plenilcev (šakalov, kojotov in lisic) uspešno šele, ko veliki plenilci (volkovi in dingi) živijo v naravnih gostotah na večjih območjih. Izkazalo se je tudi, da je vpliv na manjše plenilce največji na osrednjem območju velikih plenilcev in se proti robu razširjenosti zmanjšuje.

»Že od prej je bilo znano, da lahko volkovi in dingi pozitivno vplivajo na ekosisteme. Vendar očitno vplivi človeka, kot sta uničevanje naravnih habitatov zaradi kmetijstva in destabilizacija socialnih skupin velikih plenilcev zaradi lova, te učinke otežujejo. Ljudje bomo morali postati bolj strpni do velikih plenilcev, če bomo želeli v celoti izkoristiti ekološke ugodnosti, ki nam jih lahko nudijo,« je še dodal dr. Newsome.

Povezavi do obeh izvirnih znanstvenih člankov:
- Krofel, M., Giannatos, G., Ćirović, D., Stoyanov, S., Newsome, T.M. 2017. Golden jackal expansion in Europe: a case of mesopredator release triggered by continent-wide wolf persecution? – Hystrix, 28(1)
- Newsome, T.M., Greenville, A.C., Ćirović, D., Dickman, C.R., Johnson. C.N., Krofel, M., Letnic, M., Ripple, W.J., Ritchie, E.G., Stoyanov, S., Wirsing, A.J. 2017. Top predators constrain mesopredator distributions. – Nature Communications, 8: 15469

Naslovna slika: zlati šakal (levo) in volk (desno). Foto: Miha Krofel

Spodaj: Shematska rekonstrukcija gibanja številčnosti volkov (siva linija) in šakalov (črna linija) v Srednji in Jugovzhodni Evropi od leta 1800 do danes. (vir podatkov: Krofel in sod., 2017, Hystrix):