Dež je odplaknil tradicionalni spominski slovesnosti v Pivki in Košani
Dan spomina na mrtve, državni praznik, potisnjen v predzadnji mesec v letu. Dnevi postajajo krajši, luč sonca ugaša, nizki oblaki, ki jih spremlja dež. Prav tak je bil letos petek, 27. oktobra, ko smo skupaj z učenci OŠ Košana in OŠ Pivka, MPZ Brkinci in MPZ Pivka, pevsko skupino Studenec in recitatorji, nameravali izvesti komemoracijo pred spomenikom NOB v Košani in grobnico na Habjanovem hribu v Pivki. Žal je dež odplaknil ti dve tradicionalni spominski slovesnosti. Sicer pa smo člani občinskega odbora ZB za vrednote NOB očistili spomenik in uredili okolico pred praznikom, v Pivki pa se za ureditev spominskih obeležij NOB (bronasti kip borca ter spominsko obeležje padlim v NOB in grobnica padlim borcem NOB na Habjanovem hribu) zahvaljujemo podjetju KARSO d.o.o. in Občini Pivka.
V Košani je spomenik NOB sestavljen iz dveh delov. Starejši del je posvečen 81 padlim borcem, aktivistom in sodelavcem NOB iz Košanske doline. Spomenik, nadgrajen leta 2002 s četrtim stebrom, pa je posvečen štirim partizanom, ujetim v Nanoški bitki, 18. aprila 1942. V bitki so jih fašisti ujeli, odpeljali v Rim na sojenje in jih po strahovitem mučenju obsodili na smrt in jih ustrelili. Ob postavitvi spomenika pa sta bila prezrta dva domačina, ki sta v bitki na Nanosu padla. Na spomeniku smo tako v oktobru dodali še ploščico z njunima imenoma. To sta bila Leopold Pupis (1910- 1942) iz Dolnje Košane in Anton Vičič (1911 -1942) iz Neverk.
Leopold Pupis je zaradi fašističnega nasilja pobegnil v takratno Jugoslavijo v Ljubljano, kjer si je že ustvaril družino, imel je dvoletno hčerko in nosečo ženo. Tudi Anton Vičič je zapustil družino. Vičičeva družina je v Nanoški bitki izgubila kar dva mlada člana. S pripisom njunih imen smo tako poskušali popraviti zgodovinsko krivico zamolčanja.
Dan spomina na mrtve, v krščanski tradiciji dan vseh svetih, je povezava živečih z mrtvimi, čas, ko oživijo spomini nanje, na njihova življen ja in pogumna dejanja. Člani ZB za vrednote NOB Pivka tako obiščemo vse spomenike in obeležja, ki spominjajo na padle in umrle borce NOB. Ob obisku spomenika v Košani pa je ganljivo občutenje, da se učenci OŠ, ob obisku grobnice padlih in umrlih domačinov s cvetjem in svečko spomnijo tudi učitelja Filipa Ketteja, očeta pesnika Dragotina Ketteja.
Nekje sem prebrala, da vsakdo umre dvakrat, prvič, ko se s smrtjo poslovi in drugič, ko odide iz naših spominov, pripovedi...Zahvala pedagoškim delavcem OŠ Košana, da oživljajo spomine na našo kulturo, zgodovino in literaturo.
Nekaj grenkobe pa smo doživeli ob skrunitvi spomenika vaščanom Klenka. Nekaj dni pred praznikom je bil vandalsko poškodovan monumentalen spomenik - skala. Na spominski plošči so izpisana imena devetih domačinov, padlih in umrlih v taboriščih. Na spomeniku je bila uničena rdeča zvezda, izklesana iz marmorja. Upam, da je tako uničevanje naše kulturne dediščine, onečaščenja spomina na padle in mrtve, zavržno dejanje vredno moralne obsodbe vseh nas.
Naj spominjanje na ta dan zaključi verz Karla Destovnika Kajuha, ki je vklesan v podstavek spomenika, skulpture kurirja v spominskem parku Jurišče: »Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Ne samo ta dan, sleherni trenutek se moramo zavedati, kako dragocena je svoboda, izbojevana skozi težke trenutke zgodovine.
Boža Pečko, predsednica občinskega odbora ZB za vrednote NOB Pivka