Na čajanki o Antonu Martinu Slomšku ob 160. obletnici njegove smrti

Jesenski čas je s sabo prinesel tudi redna srečevanja ljubiteljev čajank v knjižnici Pivka. Tako so se 13. oktobra zbrali udeleženci v čitalnici knjižnice. Prijazna knjižničarka Dartaniela Stegel je pripravila manjšo razstavo Slomškovih literarnih del, seveda pa nam je tudi postregla s čajem, kot se za čajanko spodobi. Udeleženci čajanke so aktivno sodelovali v pogovoru o velikem Slovencu, blaženem Antonu Martinu Slomšku, ki ga premalo poznamo. Slomšek je storil veliko dobrega in koristnega za svoj narod, da je iz neukega ljudstva postal omikan in bolj izobražen.

Božja volja ali srečno naključje slovenske zgodovine, kakor vam je ljubše, je hotelo, da sta se skoraj istočasno na dveh koncih naše slovenske zemlje preprostim staršem rodila dva revna, kmečka otroka. Oba sta bila nadarjena genija, kar Slovenci znova in znova ugotavljamo. Na Štajerskem v Slomu pri Ponikvi je bil 26. novembra 1800 rojen Anton Slomšek, teden za njim v Vrbi na Gorenjskem 3. decembra France Prešeren. Zanimivo je bilo, da sta se oba Slomšek kot Prešeren srečala, spoznala, prijateljevala, vendar razhajala v načinu življenja. Oba sta bila velika človeka: Slomšek je bil vse svoje življenje oznanjevalec svetega in vzgojitelj, Prešeren je bil oznanjevalec lepega in visoke umetnosti. Seveda se nista strinjala v vseh pogledih, slovenstvo in materni jezik pa jima je bila skupna skrb in velika nuja za ohranjanje in spodbujanje slovenskega ljudstva, da se ozavesti kot narod v avstrijski monarhiji.

Veliki Slovenec, Anton Martin Slomšek, 160-letnico njegove smrti smo obeležili pred kratkim, 24. septembra letos, je bil proglašen za blaženega 19. septembra 1999. Slovencem je zapustil bogato duhovno oporoko, saj je bil preroško zazrt v prihodnost slovenskega naroda, zavzemal se je za malega in pomoči potrebnega človeka. Zapustil je preko 50 književnih del, ki imajo versko in splošno poučno vsebino. Ljudje so ga imeli radi, skrbel je za njihovo izobraževanje, zanje pisal in iz nemščine prevajal priročnike za življenje in osnovna življenjska opravila in tako dvigoval kulturno in versko raven. Spodbujal je tudi petje in napisal veliko pesmi, ki so jih ljudje sprejeli za svoje. Le kdo ne pozna pesmi »En hribček bom kupil…« Danes odkrivamo, kakšen vpliv je imel na Slovence že takrat in ugotavljamo, da sega v sedanji čas. Kot duhovnik in kasneje slovenski škof je bil priljubljen, odličen pridigar in govornik. Kot učitelj je kmalu zaslutil, da je treba ljudstvo izobraževati. Ustanavljal je slovenske nedeljske šole za učenje materinščine, bil je borec za našo enakopravnost, prizadeval si je za združitev kristjanov, ustanovil je Mohorjevo družbo, ki deluje še danes. Na vseh področjih je bil genialen vendar skromen, zato so ga imeli ljudje tako radi, da so ga že takrat videli kot svetnika. Vse svoje vrednote in življenjske moči je zastavil za dobro prihodnost slovenskega naroda. Omeniti velja eno izmed njegovih literarnih prizadevanj. To je bil zbornik z naslovom Drobtinice, ki je izšel leta 1846, in nato izhajal še po njegovi smrti do 1900, takrat z objavami njegovih del. Na verskem področju pa je bil njegov največji dosežek, da je istega leta postal škof lavantinske škofije. Tudi kot škof je vzgajal in izobraževal ljudi in duhovnike ter gojil med njimi družabnost in prijateljstvo. V Maribor je uspel po veliko zapletih in pogovorih v škofijskih krogih in celo pri papežu Piju IX preseliti sedež škofije. 16. maja 1857 je papež objavil dekret o novih mejah krške, graške in lavantinske škofije, katere sedež je postal Maribor. To je bilo pomembno tudi za usodo slovenstva na tem delu narodnega telesa, saj je iz graške škofije Slomšek v svojo škofijo sprejel 200.000 Slovencev in jih tako rešil germanizacije.

Vsi prisotni so z zanimanjem spremljali oris Slomškove življenjske zgodbe. Odzvali so se s  svojimi prispevki, saj je namen srečanja, da se vsak poglobi v tematiko in prispeva lastni razmislek ali vsebinski prispevek s svoje knjižne police. S tem človek bogati sebe in druge udeležence.

Srečanje ob čaju so zaključili ob Slomškovi misli, ki velja tudi danes: »V skladu z našimi razmerami moramo danes ljubiti svoj narod in materin jezik, spoštovati zgodovino našega naroda in njegovo kulturo, ne da bi pri tem zametali in sovražili druge narode.«

Tekst: Irena Margon

Foto: arhiv KD Lipa