PRIREDITEV OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU V PIVKI

V soboto, 5. februarja, je bil v Krpanovem domu v Pivki praznični večer v počastitev slovenskega kulturnega praznika.  Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa Pivka je ob sodelovanju domačih ustvarjalcev pripravilo čudovit večer, ki je bil poln  lepe in žlahtne slovenske besede in ljudske pesmi.  

Za uvod v prireditev so slovensko himno Zdravljico zapela dekleta vokalne skupine Iskrice iz Šmihela. V slovesnem nagovoru ob prazniku je predsednica KD Lipa Irena Margon poudarila pomen dneva kulture, ob katerem se spomnimo vseh ustvarjalcev in kulturnih dosežkov. Poudarila je, kako pomembna so srečanja v živo, saj je najlepše družiti se in skupaj doživljati umetnost ob nastopih ustvarjalcev. Tematsko zaokrožena prireditev je bila pripravljena iz bogate literarne zapuščine velikega pisatelja, dramatika in tudi pesnika Ivana Cankarja. Letošnji gost je bil Damjan Debevec z vrhniškega konca, ki zelo pristno in spontano upodablja Ivana Cankarja in pripoveduje o Cankarjevem življenju in delu - kot pisatelj sam. V svojem poklicnem delovanju je turistični vodnik, svoje poslanstvo pa opravlja kot skrbnik Cankarjeve hiše – muzeja na Vrhniki in vodi obiskovalce po Cankarjevih poteh. Pred pogovorom sta on in Suzana Česnik doživeto uprizorila najbolj poznano Cankarjevo črtico Skodelica kave. »Cankarjeva mati« je na odru marsikomu segla v dušo. »Ivan Cankar« je v pogovoru s Sašo Zafred, mlado članico KD Lipa, spregovoril o svojem težkem, burnem, ustvarjalnem pa tudi veselem življenju. Ob vprašanju, če kdaj pomisli na svojo mamo, je Cankar odgovoril, da pogosto misli nanjo, da je ponosen, da ji je v literarni zapuščini napravil največji »spomenik« na svetu. Zelo jo je cenil in imel rad, čeprav jo je večkrat prizadel. Cankarjeva mati, skoraj nepismena, je otrokom vcepila ljubezen do lepega slovenskega jezika, je še posebej poudaril in dodal: »Na tem mestu bi se moral današnji rod učiti o ljubezni do svojega jezika in kulture.«  Z navdušenjem je pripovedoval o svojih doživljanjih narave v enajsti šoli pod mostom, pa prebijanje skozi dijaške in študentske klopi, saj je bil reven dijak in študent, odvisen od štipendije, pozneje pa se je sam preživljal s pisanjem. Cankar je bil vedno na strani ponižanih in razžaljenih, na strani revnih, zato je večkrat zašel v težave z oblastjo. Vendar se ni dal, ohranjal je svoje prepričanje. Žal se je njegovo življenje tragično izteklo ob najbrž usodnem padcu, a zapustil je bogato zapuščino svojih del. Veliko je bilo iskrivega pripovedovanja, citatov iz Cankarjevih del, spominov iz preteklosti, pogovor je bil živahen in zanimiv. Saša Zafred se je gostu zahvalila za obisk in mu v imenu društva in Občine Pivka podarila nekaj dragocenih knjig, ki opisujejo kulturno dediščino na Pivškem. Iskrice so še dvakrat nastopile z dekliškimi ljudskimi pesmimi. Kulturni dogodek je bil zelo prijeten, miselno bogat, obiskovalci so bili nad obiskom Ivana Cankarja v Pivki prijetno presenečeni. V društvu so bili veseli tudi pozitivnih odzivov, ki so prišli do njih, kot npr.: »Sinoči sem se odzvala vabilu na praznovanje kulturnega praznika v Pivki in bila prav prijetno presenečena in navdušena nad izborom nastopajočih in konceptom prireditve. Tako govorjene kot zapete besede so prijetno napolnile dušo, lačno kulture po koronasušnem obdobju. Hvala za trud in čestitke za uspešno izvedbo.«  

Pred koncem se je voditeljica večera Suzana Česnik zahvalila vsem, ki so sodelovali na kulturnem večeru, Občini Pivka za finančno podporo, KD Lipa za organizacijo, obiskovalcem pa za zares lepo udeležbo, saj je korona čas zarezal v naše odnose in se bo treba ponovno navaditi, da se mora človek družiti in srečevati. Zadnji verzi Prešernove Zdravljice so odzveneli v zaključek prireditve: »Nazadnje še prijatli, kozarce zase dvignimo …« Prešeren nas je ponovno povezal in združil z mislijo: »Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi!«

Kvaliteto življenja v današnjem hitrem tempu merimo tudi s kulturo, kateri namenimo nekaj svojega prostega časa. Predpraznični večer v Pivki je pokazal, da nam je kultura še vedno pomembna.

Irena Margon