KULTURNA DEDIŠČINA STARIH ČASOV

V času jesenskih počitnic je mladinska sekcija Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa Pivka v Zagorju na »Štavarjevem ranču«, kot ga je sam poimenoval,  organizirala delavnico na temo kulturne dediščine naših krajev. Edo Štavar je prijazno sprejel udeležence delavnice in jim pripovedoval svoje zgodbe iz otroštva in mladosti. Ob dobro ohranjenem gozdarskem vozu je opisal, kako se je nekoč delalo v gozdu. Voz je naredil njegov oče, Edo pa ga je ohranil in opremil z vsemi pripravami in pripomočki, ki so bili potrebni za enotedensko gozdarjenje.
Najprej je opisal, kako so živeli ljudje v preteklosti pred približno 100 leti. V Zagorju so bili prebivalci večinoma kmetijsko gozdarsko usmerjeni. Velike družine in revščina je ljudi prisilila v trdo delo. Sekanje in spravilo lesa je bila pomembna panoga za dodatni zaslužek, bilo pa je zelo težko delo. Pripravljali so les za prodajo in drva za kurjavo. Vse delo so opravljali ročno z žagami in sekirami, težke tovore pa so iz javorniških in snežniških gozdov vlačili do gozdnih cest s konji. Za to delo so potrebovali prav posebna orodja in vozove. Edo je povedal, da je že kot 11- leten fantič hodil z očetom v gozd za ves teden. Takrat pač ni šel v šolo. Sicer pa je bilo takrat v šolah precej drugače, učitelji so bili strogi, zato so otroci raje delali kot se učili.

Ducat (dvanajst) otrok je na delavnici spoznalo veliko izrazov za orodja, ki jih še danes starejši poznajo v narečni obliki, besede pa se izgubljajo, ker se jih ne uporablja več. Voz je moral imeti opremo za delo z lesom, capine za vlečenje, žage, sekire, kljuke, ketne – verige za pripenjanje hlodov, pokrč, da so stisnili hlode, ridof, ročico, ki je držala hlode, suro, ki je povezovala voz in seveda trogarje, to so bili nosilci žlajfov – zavor. Opremljeni pa so bili tudi za preživetje, saj so si morali skuhati hrano. Ni smela manjkati barigla – posoda za vodo, štenjak  – vedro za napajanje konj, gaveta – lonec, iz katerega so jedli, in kotlič. Zraven je bil tudi ruzak – nahrbtnik za malico. Farau – petrolejka je služila kot svetilo. Tudi za konje so imeli kanistro, kjer so bile obvezno shranjene podkve in žeblji, če je bilo treba konja v gozdu podkovati. Imeli so tudi žajglo – bič za priganjanje konj. Danes je delo v gozdu veliko lažje, saj imajo gozdarji sodobne traktorje in motorne žage. Dela nekoč in danes ni mogoče primerjati.

V drugem delu delavnice so spoznali nekaj domačih hišnih predmetov, ki so bili značilni za pretekle čase: železna naprava za kodranje las, litoželezni likalniki, lončena posoda, star mlinček za kavo, doma narejene žlice in vilice, aluminijasta posoda, kozarci, frakl za žganje, pa tudi nabožni predmeti kot kropilnik za »žegnano vodo«, okras za na steno – hišni blagoslov …

Za lep zaključek etnološko bogate delavnice pa so imeli otroci priložnost kaj narisati in jahati konjička. Vsak udeleženec je namreč dobil risalni blok in barvice.

Cilj delavnice, kako osveščati mlade o pomenu ohranjanja hišnih izročil in kulturne in tehnične dediščine, je bil tako uspešno uresničen. Ohranjanje spominov preteklosti je pomemben del vzgoje mladih generacij, lahko bi rekli domovinske vzgoje. Fotografije voza in starih predmetov, njihov avtor je Bor Šajn,  bo društvo posebej predstavilo v krajši publikaciji in jih posredovalo osnovnima šolama v občini.

Irena Margon

Foto: Bor Šajn