Palmira - ljubezen moja

V petek, 23. septembra, smo v Krpanovem domu prisluhnili zelo zanimivemu in aktualnemu predavanju o dogajanju na Bližnjem Vzhodu, kjer smo že nekaj časa priče barbarskemu uničevanju kulturne dediščine v sirskih mestih. Predavateljica ddr. Verena Vidrih Perko je arheologinja in muzeologinja ter predavateljica na ljubljanski univerzi. Iz svojih izkušenj in raziskovanja je predstavila, kaj se je godilo v tistih krajih skozi čas in kaj se dogaja danes, ko se zaradi vojne in nasilja srečujemo z množičnim uničevanjem dragocene kulturne dediščine, templjev in palač, hkrati pa je opozorila tudi na begunsko problematiko kot posledico vsega tega divjanja.

Ob slikovni predstavitvi nekdaj cvetočega mesta Palmira, ki je bila zibelka kulture, je pokazala, kako ruševine danes pričajo, da na svetu ni nič več svetega. Vso kulturno svetovno javnost je pretresel krut umor staroste sirijske arheologije Khaleda al-Asaada, ki je bil raziskovalec in varuh Unescove svetovne dediščine. Vzroke za rušenje te kulturne dediščine prepoznava v kolonialističnem odnosu Zahoda do Vzhoda. Palmira je bila bogato arheološko najdišče, cilj številnih raziskovanj univerz in muzejev iz Francije, Italije, Nemčije, Amerike… Palmira je bila nekoč bogato multikulturno antično mesto, ki jo je zahodna družba dobesedno posvojila. Predavateljica je poudarila, da so se tam učili strokovnjaki iz Zahoda o arhitekturi, ekonomiji, trgovini, obrti. Zato smo vsi še bolj pretreseni, ker je taka kulturna dediščina za vedno izgubljena. Predavateljica se je dotaknila tudi bogate islamske arhitekture, vendar je bila tudi ta s križarskimi pohodi uničena. Ob tem pa se je dotaknila tudi trpljenja tamkajšnjega prebivalstva, ki se poskuša rešiti z begom iz porušene domovine.

Predavateljica je bogat večer zaključila z mislijo, da ne pomeni samo uničevanje dediščine zločin proti človeštvu. Tudi zanemarjanje in premajhna skrb za varovanje in ohranjanje dediščine pri nas je obsojanja vredno dejanje, saj ob zmanjševanju sredstev za ohranjanje dediščine tudi pri nas propadajo biseri naše kulturne preteklosti.

Organizatorjem večera je bilo žal, da je bil obisk bolj skromen, kot da je kultura stvar, ki je tam nekje daleč, in nas ne zadeva. Pa ni tako, saj se vse to tiče tudi nas.

Tekst in foto: Irena Margon