SPOMIN NA LUDOVIKO KALAN MORA OSTATI ŽIV (Ob 120. obletnici njenega rojstva)

Ludovika Kalan se je rodila v Št. Petru na Krasu, današnji Pivki 24. avgusta 1900 v učiteljski družini, kjer je bil tudi njen oče Mihael Kalan nadučitelj v takratni šoli že leta prej. Življenje Ludovike Kalan je bilo bogato in pestro, včasih veselo, a hkrati večkrat tudi težko in polno razočaranj in bolečine. Zgodovinski  trenutek, ki ga je živela, ko je morala iz svojih krajev oditi drugam, jo je gotovo zaznamoval. Piran je postal njen kraj prebivanja, pa vendar ni pozabila na pivške gmajne in jezera, na ljudi, ki jih je poznala in bila z njimi prijateljica. Potrebe časa so bile velike. Ludovika Kalan, ki si je za svoj življenjski poklic izbrala pot učiteljice, je svoje delo opravljala vestno in z gorečnostjo. Od sebe in drugih je včasih zahtevala nemogoče in prav to ji je omogočilo, da je uresničila načrte, ki so se včasih zdeli neizvedljivi.

V Društvu za krajevno zgodovino in kulturo Lipa iz Pivke se posvečamo odkrivanju znamenitih ljudi iz naših krajev. Mednje vsekakor spada rojakinja Ludovika Kalan, učiteljica in pesnica, pa tudi pripovednica in prevajalka.

Ob 100-letnici njenega rojstva je društvo pripravilo vrsto prireditev, odkritje spominske plošče na nekdanji osnovni šoli (današnjem starem vrtcu), razstavo njenih osebnih predmetov in dokumentov, ki jih je posodil njen vnuk Robert D` Ans iz Pirana (v takratni Razstavni galeriji Pivka) in večer njene poezije.

Ob 110-letnici njenega rojstva je po srečnem naključju Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa izdalo knjigo – izbor njenih najlepših in najbolj značilnih pesmi. Ob pregledovanju raznih dokumentov, šolskih kronik, njenih zapisov in spominov, ki sta jih posredovala in posodila njen vnuk Robert in upokojena učiteljica, Ludovikina prijateljica gospa Vida Gojkovič, je ob izboru poezije nastal tudi podrobnejši življenjepis o njenem življenju, delu in literarnem ustvarjanju. Zanimanje za Kalanovo literarno zapuščino se je skozi desetletje stopnjevalo.

 Letos praznujemo 120. obletnico njenega rojstva, ko bomo naš spomin posvetili poleg njene poezije še prozi, krajšim pripovedim za otroke, njenemu prevajalskemu delu in korespondenci, v kateri je vidna njena navezanost na Pivko, čeprav jo je že zgodaj zapustila. KD Lipa bo v jesenskem času izdalo še eno knjižico in jo na ustrezen način predstavilo Pivčanom in širše, v kolikor bodo dopuščale možnosti druženja ob letošnji nenavadni situaciji, ko smo vsi zaskrbljeni zaradi koronavirusa in morebitnih okužb.

Pa obudimo spomin na našo rojakinjo, ki je kot učiteljica začela poučevati v vasi Palčje pri Pivki. 3 leta navdušenega poučevanja (od leta 1921 do 1924), ogromno energije, dopoldne in popoldne, oživila je kulturno življenje na vasi kar s tremi zbori. Vse to ji je preprečila italijanska oblast, dobila je odpoved. A ni ostala križem rok. Kar sama se je lotila poučevanja otrok v slovenskem jeziku. Pri 25- ih se je poročila z inženirjem Godefroidom D `Ansom belgijske narodnosti, imela dva sinova, a v jeseni 1943 so Angleži bombardirali Reko in zrušili njen novi dom.

Ta dogodek je bila prelomnica v njenem življenju. Razpadla ji je družina, mož je bil ranjen pod ruševinami, starejši sin Godefroid je šel s transportom v Nemčijo in do konca vojne delal v rudniku, Ludovika  pa se je z mlajšim dvanajstletnim sinom Avgustom zatekla v Št. Peter.

Po okrevanju se je njen mož vrnil v Belgijo, ona pa se ni mogla odločiti in je ostala doma.

Prav kmalu zatem je v Št. Petru ustanovila slovensko partizansko šolo. Težka naloga, saj je bila v Pivki močna nemška in kasneje belogardistična postojanka, vendar se je ponosno in zagnano lotila dela. Šolska stavba je bil v zelo klavrnem stanju, pa jo je s pomočjo staršev in domačinov uredila tako, da je pouk stekel kar s 180 učenci.

Sama je povedala, da se je v tej šoli počutila domače, svobodno in prijetno, prav tako njeni učenci. Prišla je osvoboditev in čakala jo je nova pot.

Jeseni leta 1947 je morala kot mnogo slovenskih učiteljev z dekretom zapustiti dotedanje delovno mesto in oditi na novo, dodeljeno službeno mesto. To je bilo obdobje velikega zanosa pa tudi osebnih stisk. S telegramom je bila obveščena, da se mora kot učiteljica zglasiti v Portorožu, kjer je poučevala tri leta na vadnici in na ta način spremljala prve generacije učiteljiščnikov, ki so se pripravljali na pedagoški poklic.

Še bolj kot v Portorožu, kjer je že delovala slovenska osnovna šola od leta 1945, je bila potrebna ustanovitev slovenske šole v Piranu, ki je do leta 1950 še vedno ni imel.

S temi besedami je spregovorila prav v Piranu ob 25- letnici šole: »Ne da bi imela v rokah kaj črnega na belem, sem se oglasila na piranskem mestnem ljudskem odboru. Predsednik mi je v italijanskem jeziku dopovedoval, da bo težko najti mesto zanjo. Ni prostorov, je dejal. Nisem odnehala. Ali se ne bi našel vsaj en prostor v italijanski osnovni šoli? Napotila sva se oba tja. Tam so nama pokazali drvarnico, ki bi jo edino lahko odstopili. Ko sem si ogledala ta temni in zatohli prostor, sem dejala le, da prostor zares ni primeren. Potem so mi razkazovali piranska skladišča in kleti. Končno sem vprašala, ali imate kje kak prostor za ples? Res je bil tak prostor. Tako je plesna soba postala decembra 1950 učilnica drugačnih veščin. V njej smo gostovali leto dni.«

Slovenska šola je torej zaživela, resda v zelo skromnih razmerah, drugega kot kreda in tabla ni bilo, ampak njena neizmerna volja in zanos sta ji pomagala premagovati vse prepreke.

Njeno delo pa se nikakor ni zaključilo z upokojitvijo. Morda je pridobila nekaj več časa za stvari, ki jih je vse svoje življenje delala vzporedno ob učiteljevanju. Drugi, zelo izrazit opus njenega ustvarjalnega življenja je bilo literarno ustvarjanje, ki jo je spremljalo že vse od učiteljišča dalje.  Svojo izpolnitev je našla  v poeziji. Pisala je pesmi, kratko prozo in veliko prevajala.

Njene pesmi so namenjene dvema generacijama. Pesmi za otroke z naslovom »Na obali«, preproste in polne otroškega občutja, so nastale iz ljubezni do njih in iz potrebe, da lahko otrokom ponudi še kaj več – del same sebe. Na tak način je neposredno s svojo pesmijo vzgajala otroke.

Njena pesniška zbirka za odrasle »V pozni jeseni« je prišla na slovenski pesniški oder tiho v samozaložbi, ko ji je bilo že 70 let. Pisatelj in prijatelj Pavle Zidar je njene »odrasle« pesmi označil kot pesniško zrele, pisane v tradicionalnem slogu, preproste v sporočilu.

 Ludovika Kalan je vse svoje življenje, ki ji ni prizanašalo s trpkimi in težkimi trenutki, bila in ostala skromna in prijetna oseba, vztrajna in odločna, zato ji je uspevalo vse, česar se je lotila. Tudi v osebnem življenju ji ni bilo lahko, vendar je s svojim trdnim značajem in voljo premagovala tegobe. Poudariti pa je potrebno tudi, da je svoje življenje posvetila slovenstvu, pa čeprav je bilo še tako hudo, zato moramo spoštovati njeno sporočilo, naj ohranjamo svojo narodno zavest, skrbimo za svoj jezik in ostanemo preprosto to, kar moramo biti - Slovenke in Slovenci.

Svojo življenjsko pot je sklenila 17. maja 1983, in vrnila se je na rodno Pivko, Pivko, njen tako priljubljeni rojstni kraj, ki ga je morala že zgodaj zapustiti.

Vir: Kalan, Ludovika, Izbor pesmi ob 110-letnici njenega rojstva, 2010 in osebni arhiv vnuka Roberta D`Ansa.

Irena Margon

V počastitev obletnice njenega rojstva smo v društvu obiskali grob, položili šopek cvetja in prebrali eno njenih najljubših pesmi z naslovom Vsadila bi sončnice …