2. POLETNA ČAJANKA NA KAVARNIŠKEM VRTU

30. julija so se na vrtu Kavarne Pivka ponovno srečali udeleženci tradicionalnih čajank iz pivške knjižnice, saj se zaradi možnosti korona okužb še vedno ni mogoče shajati v čitalnici knjižnice. Tokrat se jim je pridružila tudi knjižničarka Dartaniela Stegel. Ambient kavarniškega vrta je navdušil prav vse udeležence. Kulturni utrinek tega srečanja je bil posvečen Ludoviki Kalan, pivški učiteljici in pesnici, saj se v avgustu bliža 120. obletnica njenega rojstva. Srečanje se je začelo s poslušanjem posnetka njenega pogovora »v živo« z Radia Koper iz leta 1976, ko se je z njo pogovarjal znani novinar Andrej Jelačin. Kalanova je nedvomno pustila pečat v krajevni zgodovini in kulturi, saj je poslušanje pogovora prisotne spodbudilo k obujanju spominov, najstarejši so se še spominjali, kako jih je učiteljica Kalanova učila. V radijskem posnetku je povedala, da je bila vedno navezana na svoj kraj, Št. Peter. Ponosna je bila na svojega očeta, nadučitelja Mihaela Kalana in brata, ki je tudi bil učitelj. Ni bilo naključje, da je tudi ona hotela postati učiteljica, saj ji je bilo to vsajeno že od rosnih let. Kot mlada učiteljica se je odzvala potrebam časa in je navdušeno poučevala otroke v Palčju. To je bilo tri leta slovenske šole, ko se je z veliko energije razdajala dopoldne in popoldne, vodila tri zbore in oživila kulturno življenje na vasi. Vse to ji je preprečila italijanska oblast, ko ji je dala odpoved, ona pa je še naprej na skrivaj učila otroke v slovenščini. Kmalu zatem je ustanovila slovensko partizansko šolo. Nikoli ni ostala križem rok, pot jo je leta 1947 vodila na slovensko obalo v Portorož in nato v Piran, ki je postal njeno zadnje bivališče. V Portorožu je imela veliko dela s poučevanjem prvih generacij učiteljiščnikov, v Piranu pa je leta 1950 ustanovila slovensko šolo, ki je do takrat še ni bilo. Vse njeno prosvetno delo je spremljalo veliko organizacijskega dela, saj so bili na začetku delovanja učitelji primorani, da se čim bolje znajdejo.

V posnetku pa je osvetlila še drugi del svojega ustvarjalnega življenja, pisanje pesmi. Najraje je pisala pesmice za otroke, njene »odrasle« pesmi pa so bile odraz življenjskih radosti in stisk. Pesmi je tudi prevajala, posebno rada je imela španske pesnike, ki jih je prevajala kar iz originalov.

Vsem obiskovalcem je bilo všeč, da so lahko slišali Ludovikin glas, tako se je zdelo, da je bila na nekakšen način prisotna. Posebno draž srečanju je dal Hrastovec Ivan Možina, ki je bil njen učenec in je obudil zanimive spomine. Pogovor se je nadaljeval v sproščenem vzdušju in je prinesel še veliko idej za obujanje zanimivih dogodkov na Pivki iz preteklosti, ki naj ne bi bila pozabljena.

Iz KD Lipa so sporočili, da se pripravlja še ena knjižica, ki bo ohranila še vrsto spominov na umetniško delo in življenje Kalanove, saj si to gotovo zasluži.

Irena Margon