Park vojaške zgodovine - muzej velikih dimenzij in izjemnih doživetij

Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe.

Izaija 2,4

UVOD      

Vojska in njena prisotnost sta v pivškem prostoru dolgo predstavljali razvojno oviro, zlasti na področju turizma. Pomembna vojašnica in pa velik vojaški poligon sta bila v času Jugoslavije vzrok temu, da je bil razvoj turizma z družbenimi plani in drugimi omejitvami v tem delu Pivške kotline skoraj popolnoma blokiran. Kljub bližini pomembnih turističnih točk, kot so Postojnska jama, Lipica in Škocjanske jame, ter cesti Postojna–Reka kot eni glavnih turističnih magistral je za Pivko turizem predstavljal le gnečo na cestah. Pred dobrimi petnajstimi leti pa se je z idejo Parka vojaške zgodovine začela zgodba obračati in je to, kar je bilo v tem prostoru razvojna ovira, začelo postajati razvojna priložnost.

KRATKA ZGODOVINA PIVŠKE VOJAŠNICE

K razvoju Št. Petra na Krasu, današnje Pivke, je poleg prihoda železnice in razmaha lesne industrije v največji meri prispevala prav prisotnost vojske. Že v času prve svetovne vojne je Št. Peter na Krasu z železniškim križiščem postal pomembno logistično središče za oskrbo soškega bojišča. Tako v Št. Petru kot okoliških vaseh je bilo nastanjeno veliko število vojakov, postavljena so bila vojaška skladišča, bolnice … Tudi z vzpostavitvijo rapalske meje in priključitvijo naših krajev Kraljevini Italiji območje ni izgubilo strateškega pomena. Že kmalu po prvi svetovni vojni, ki so jo zaradi vojnih grozot mnogi ob njenem koncu razglašali za zadnjo od vseh vojn, so se začele politične napetosti stopnjevati do te mere, da je bilo jasno, da nov vojaški konflikt ni več daleč. Vojaški objekti – vojašnice, skladišča, ceste in vodooskrbni sistemi so se gradili v Javornikih, vzdolž nove meje, a tudi v Št. Petru sta bili zgrajeni tako financarska kot karabinjerska vojašnica, v začetku tridesetih let pa še velika vojašnica GAF (Guardia alla Frontiera – obmejna straža) v Hrastju.   

Pogled na novozgrajen kompleks pivške vojašnice Foto: Diego de Henriquez, hrani Mestni vojni muzej za mir Diego de Henriquez v Trstu (Civico Museo della Guerra per la Pace Diego de Henriquez)

Gradnja vojašnice v začetku tridesetih let 20. stoletja Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Arhitekturno impozantna vojašnica »Principe di Piemonte« je bila zgrajena v okviru projekta utrjevanja meje. Kraljevina Italija je svojo celotno 1850 kilometrov dolgo kopensko mejo, ki je potekala od Genovskega vse do Reškega zaliva, uradno začela utrjevati leta 1931 in to ne le proti Kraljevini Jugoslaviji, pač pa tudi proti Franciji, Švici in Avstriji. Sistem utrdb in vojašnic s pripadajočo infrastrukturo ob meji je dobil ime Alpski zid (Vallo Alpino), kar je eno izmed imen, s katerim so v antiki imenovali zapore vzdolž vzhodne meje rimskega imperija v Alpah. Posebne pozornosti sta bila deležna meja z Jugoslavijo in še posebej širše območje Postojnskih vrat, ki jih vojaški strategi pogosto nazivajo »Vrata Italije«. Alpski zid je bil praviloma sestavljen iz dveh oz. treh obrambnih linij. Prva je potekala tik ob meji, druga pa je potekala od pet do dvajset kilometrov v notranjost, odvisno od geografskih danosti. Tretja linija je bila območje izza obeh črt in je zajemala položaje težkega topništva in rezervnih enot. Na Pivki sta se obrambni črti naslonili na greben Javornikov in gričevje na zahodnem robu kotline. Prva obrambna linija je tako sledila poteku meje, druga pa je zapirala pomembnejše prehode. Okrog Št. Petra na Krasu je bil zgrajen sistem 14 podzemnih utrdb, ki naj bi preprečevale prodor jugoslovanske vojske iz doline reke Pivke v dolino reke Reke in naprej proti notranjosti Italije. Utrdbeno skupino so Italijani poimenovali »sbarramento Giacomo Venezian« po italijanskem iredentistu, tržaškem profesorju, ki je kot italijanski vojak padel na Krasu leta 1915. Glavna točka utrdbene skupine je bila na Primožu (718 m), »M. Primus grande«, kot so hrib poimenovali Italijani. Na hribu oz. bolje rečeno v njem je bila zgrajena utrdba s skoraj 500 metri podzemnih rovov, nastanitvenimi prostori za posadko, rezervoarji vode, skladišči hrane in streliva …, kot so velevali pravilniki, ki so urejali gradnjo vojaških utrdb italijanske vojske. Glede na strateško izpostavljenost Primoža je bila utrdba izjemno močno oborožena, saj je imela kar pet topniških položajev za topove kalibra 75 milimetrov, s katerimi bi v primeru spopada lahko obvladovali večji del Pivške kotline. O pomembnosti utrdbe govori tudi podatek, da je bilo v njenih skladiščih pod zemljo poleg vsega drugega orožja in streliva shranjenih kar 10.000 topovskih granat. Številčnost enote, ki je bila nastanjena v utrdbi, se je spreminjala v odvisnosti od stopnje morebitne nevarnosti in je nihala od stalne posadke 51 mož (49 vojakov in dva častnika) do 134 mož v primeru mobilizacije in neposredne nevarnosti vojaškega spopada.  

Organizacijsko gledano, je območje Št. Petra na Krasu sodilo v okvir V. korpusa italijanske vojske s sedežem v Trstu oz. v XXV. sektor obmejne straže, ki je imel sedež prav v vojašnici v Hrastju. Zgodovina same vojašnice v času Italije je še premalo raziskana, da bi lahko o tem napisali tehtno razpravo. Vsekakor pivška utrdbena skupina v vojni s Kraljevino Jugoslavijo  ni doživela nobenega spopada in se je s prestavitvijo meje onkraj Ljubljane znašla v notranjosti države. Ob kapitulaciji Italije v septembru 1943 je vojašnico zasedla nemška vojska, ki je na Pivko zaradi strateškega pomena železniške povezave prišla že nekaj dni pred odhodom italijanske vojske. Maja 1945 je vojašnico zasedla jugoslovanska vojska in iz pomembne obrambne postojanke za obrambo vzhodne meje Mussolinijeve Italije je postala pomembna točka za obrambo zahodne meje Titove Jugoslavije. V naslednjih desetletjih so bile v njej nastanjene različne vojaške enote, v osnovi pa je bila tankovska vojašnica, katere enote naj bi zaustavile prodor sovražnika z zahoda.

Enota Jugoslovanske ljudske armade, postrojena na platoju vojašnice. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

V nacionalno zgodovino se je pivška vojašnica zapisala že ob rojstvu samostojne slovenske države, saj so prav od tu 26. junija 1941 ob 11.10 na ceste zapeljali prvi tanki in začeli agresijo na pravkar osamosvojeno slovensko državo. Poudariti velja, da je pivška vojašnica sodila pod ljubljanski korpus, ki mu je poveljeval general Jovan Pavlov, saj se v knjigah in člankih, ki govorijo o tistih dneh, pogosto pojavlja napaka, da je prvi poslal tanke na ceste general Marijan Čad, poveljnik reškega korpusa. Oklepniki njemu podrejenih enot v Ilirski Bistrici so se zapeljali proti meji z Italijo šele popoldne, kakšni dve uri za pivškimi.

KRONOLOGIJA RAZVOJA PARKA VOJAŠKE ZGODOVINE

Tale kratek sprehod skozi zgodovino pivške vojašnice naj služi kot uvod v zgodbo Parka vojaške zgodovine. Kompleks stare pivške vojašnice je bil po odhodu jugoslovanske vojske v oktobru 1991 namreč prepuščen propadanju. Slovenska vojska ga ni uporabila kot vojašnico, ampak zgolj kot poligon, kjer so vojaki trenirali boje v mestu in s tem uničevali objekte, ki so vse bolj nezadržno propadali. K hitremu propadanju objektov so pripomogli tudi domačini in zbiralci odpadnih kovin od drugod, ki so iz opuščene vojašnice odnašali vse, kar se je odnesti dalo, svoje pa je dodalo še snemanje celovečernega filma Zvenenje v glavi leta 2000, ko je bilo povzročeno veliko škode na objektih.

Vojaški zgodovinar podpolkovnik Karlo Nanut in avtor prispevka pred objektom Komanda spomladi 2006 Foto: Vojko Štembergar

Glede na to, da je bil kasarniški kompleks ob robu Pivke, neposredno ob magistralni cesti Postojna–Reka, je propadanje mogočnega kompleksa zgradb postajalo vse večji problem za lokalno skupnost. Le-ta je rešitev najprej iskala v preoblikovanju stare vojašnice v obrtno cono, a kaj, ko so bili objekti preveliki in tudi nepraktični za predelavo v obrtne delavnice, neizogibna pa bi bila tudi velika investicija v izgradnjo potrebne infrastrukture. Sčasoma je prišlo na dan, da Ministrstvo za obrambo nima problema le z opuščenimi vojašnicami, ampak da predstavljajo vse večjo težavo tudi stari opuščeni tanki in druga vojaška vozila, ki so kot dediščina Jugoslovanske ljudske armade ostali na območju Slovenije. Nekaj let po osamosvojitvi so ta vozila še predstavljala strateško rezervo mladi slovenski vojski, ki jo je prizadel embargo na uvoz orožja v države nekdanje Jugoslavije, sčasoma pa, ko so lahko kupili nove oborožitvene sisteme in modernizirali vozni park, so stara vozila postala breme, ki je po nepotrebnem zasedalo prostor v vojašnicah. Stare tanke in druga vojaška vozila so tako začeli rezati v staro železo ali pa jih na poligonu Poček uporabljati kot tarče. Poznavalci vojaške tehnike in ljubitelji vojaške zgodovine so ob tem vse pogosteje protestirali, češ da gre za zgodovinsko dediščino, ki jo velja ohraniti. Šlo je namreč tudi za tanke, ki so predstavljali veliko redkost v evropskem in svetovnem merilu, ter primerke, ki so imeli sledljive »življenjske« zgodbe iz druge svetovne vojne, jugoslovanskega obdobja in celo iz vojne ’91. Ker je proces uničevanja vojaške opreme tekel zelo hitro, je bilo treba reagirati takoj in v Pivki se je tako v okviru iskanja rešitve za staro vojašnico v maju 2004 porodila ideja, da bi v propadajočem kompleksu osnovali vojaški muzej, specializiran za oklepna vozila in druge večje eksponate opuščene vojaške tehnike.  

Ideja se je pri odgovornih hitro prijela, pripravljen je bil idejni načrt, ki ga je podprl Občinski svet Občine Pivka, in z Ministrstvom za obrambo so stekla pogajanja, v okviru katerih se je urejalo lastništvo nekdanjega doma Jugoslovanske ljudske armade v Pivki (danes Krpanov dom), ter zelo kompleksen dogovor o tem, da lokalna skupnost prevzame v upravljanje kompleks opuščene stare vojašnice in da se v njej osnuje nacionalna tankovsko-artilerijska zbirka. Septembra 2004 sta takratni minister za obrambo dr. Anton Grizold in župan Robert Smrdelj podpisala sporazum, s katerim je občina prevzela v upravljanje kasarniški kompleks in eksponate. Šlo je za pogumno odločitev takratnega občinskega vodstva, ki pa je v tistem trenutku predstavljala edino rešitev za zaustavitev propadanja mogočne vojašnice, katere degradacija je predstavljala vse večji problem.

Projekt, ki se je v naslednjih letih razširil in vsebinsko dopolnil ter oblikoval v projekt Park vojaške zgodovine, se je v sodelovanju med Občino Pivka in Ministrstvom za obrambo RS, posebej pa s pomočjo razvojnih sredstev skladov Evropske unije neverjetno hitro razvijal. Že v septembru 2006 je bil odprt prvi paviljon tankovsko-artilerijske zbirke, ki je v Park že pripeljal prve obiskovalce. Sledila je postopna obnova drugih objektov in muzejskih eksponatov vse do velike kohezijske operacije Celovita ureditev kompleksa Park vojaške zgodovine, ki je potekala v letih 2013–2015 in je predstavljala pomembno razvojno prelomnico. V okviru operacije sta bila zgrajena nov paviljon (2.000 m2 razstavnih površin) in garaža za vozne eksponate, prenovljena še neobnovljena polovica objekta Komanda ter pomemben del infrastrukture. Park vojaške zgodovine je s tem postal največji muzejski kompleks v Republiki Sloveniji in dobil vse pogoje za razvoj v pomembno muzejsko turistično atrakcijo.  

Današnji pogled na kompleks Parka vojaške zgodovine Foto: Valter Leban

KAJ PARK VOJAŠKE ZGODOVINE PONUJA OBISKOVALCEM  

Nosilna razstava Parka vojaške zgodovine je razstava Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvajanja Republike Slovenije s poudarkom na osamosvojitveni vojni leta 1991. Razstava v osnovnih obrisih orisuje »drugo«, socialistično ali Titovo Jugoslavijo kot federativno državo, ki je v Socialistični republiki Sloveniji zajemala veliko večino slovenskega nacionalnega ozemlja. Poleg Tita je bila glavna vez jugoslovanske federacije Jugoslovanska ljudska armada (JLA), ki je imela izredno velik vpliv na razvoj države in njeno ureditev. Njena osnovna naloga, obramba pred zunanjim sovražnikom, se je posebej v osemdesetih letih 20. stoletja preoblikovala v obrambo pred notranjim sovražnikom. Z omejevanjem nacionalnega razvoja in grobim kršenjem človekovih pravic je večina Slovencev Jugoslavijo vse bolj doživljala kot neznosno spono. Ob padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v vzhodni Evropi se je tudi v Sloveniji sprožila neustavljiva želja po demokraciji in večji samostojnosti, kar je po zmagi demokratične opozicije na prvih svobodnih volitvah aprila 1990 pripeljalo do plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990. Na njem se je kar 88,5 % volilnih upravičencev izreklo za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Čez šest mesecev je v skladu z referendumsko voljo slovenski parlament razglasil samostojnost, a temu je sledila brutalna vojaška intervencija Jugoslovanske ljudske armade, ki pa jo je zlomil odločen odpor slovenskih oboroženih sil Teritorialne obrambe in takratne milice. Poražena jugoslovanska armada se je umaknila v vojašnice in konec oktobra 1991, štiri mesece po začetku vojne, dokončno zapustila območje Republike Slovenije, ki je tako lahko polno zaživela svojo suverenost. Razstava omogoča, da obiskovalec podoživi vojno dogajanje tudi v neposrednem stiku z nekaterimi pomembnimi eksponati iz tistega obdobja. Tanki, oklepni transporterji in letala jugoslovanske vojske obiskovalcev ne puščajo ravnodušnih in posebej mladi, odraščajoči v okolju, ki ima do vojne leta 1991 včasih celo omalovažujoč odnos, lahko spoznajo, da vojna, v kateri je bila ubranjena suverenost naše države, le ni bila tako kabaretna vojna, kot se pogosto prikazuje.    

Razstava Pot v samostojnost je nosilna razstava Parka vojaške zgodovine. Foto: Simon Avsec

Razstava Pot v samostojnost zajema tudi zbirko vozil iz vojne ’91. Foto: Simon Avsec

Najbolj prepoznaven eksponat Parka vojaške zgodovine je podmornica P-913 Zeta. Devetnajst metrov dolga in 76 ton težka podmornica P-913 Zeta spada med t. i. žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una. V začetku osemdesetih let so v vojni mornarici SFRJ prišli do zaključka, da večje podmornice niso primerne za izvajanje vrste nalog v specifičnih pogojih Jadranskega morja, obenem pa se je iskal ekonomičen način povečanja podmorniške flote. Do leta 1989 je bilo tako v Splitu izdelanih šest diverzantskih podmornic, ki so bile poimenovane po rekah iz vsake jugoslovanske republike: Tisa, Una, Zeta, Soča, Kupa (Kolpa) in Vardar. Razstavljena podmornica tako nosi ime po črnogorski reki Zeti, ob splovitvi pa ji je bila botra črnogorska občina Nikšić, medtem ko je bila »slovenski« Soči botra občina Tolmin. Osnovno posadko so sestavljali štirje člani, prevažala pa je lahko do šest podmorniških diverzantov. Podmornica P–913 Zeta predstavlja izjemen primer vojaške tehnične dediščine, pri nastanku katere so v precejšnjem deležu sodelovali tudi slovenski strokovnjaki in slovenska industrija. Poleg tehničnega spomenika predstavlja podmornica P-913 Zeta tudi spomenik generacijam slovenskih podmorničarjev, ki so bili v jugoslovanski vojni mornarici nesorazmerno močno zastopani. Podmornica je v Park vojaške zgodovine prišla aprila leta 2011 kot darilo Republike Črne gore po velikem prizadevanju članov društva Podmorničar, ki združuje nekdanje slovenske podmorničarje, ter s pomočjo podjetja CEM-TIR, ki je podmornico brezplačno prepeljalo iz Boke Kotorske v Pivko. Nekoliko misteriozno življenje in delo podmorničarjev prikazuje posebna razstava ob podmornici, ki jo je pripravil Pomorski muzej »Sergej Mašera« iz Pirana. Z zanimivimi eksponati, fotografijami in zgodbami podmorničarjev predstavi zgodovino podmorničarstva na vzhodni jadranski obali ter večini obiskovalcev nepoznane podrobnosti podmorničarskega življenja.  

Podmornica P-913 ZETA velja za najzanimivejši muzejski eksponat v Parku vojaške zgodovine. Foto: Simon Avsec

Polnih pet let je podmornica uživala sloves največjega in najtežjega eksponata v Parku vojaške zgodovine, a v maju 2016 je v zahtevni logistični akciji v Park prispela nemška vojaška lokomotiva 52-4936 iz druge svetovne vojne, ki s težo 120 ton in dolžino 23 metrov kraljuje med XXL-eksponati pivškega muzeja. Lokomotiva je bila dolga leta zapeljana na stranski tir železniške postaje v Štanjelu in vse je kazalo na to, da bodo rja in nepridipravi botrovali njenemu skorajšnjemu koncu. Ljubitelji starih lokomotiv so nas opozorili na njeno zgodovinsko vrednost ter da bi kot nekdanja vojaška lokomotiva lahko predstavljala vrhunsko atrakcijo v vojaškem muzeju. Parna lokomotiva je bila narejena leta 1943 v okviru velikega projekta poenotenja lokomotiv v tretjem rajhu, saj je učinkovit železniški transport predstavljal hrbtenico logistike nacističnega osvajanja Evrope. V osnovi so bile lokomotive tega tipa narejene z mislijo, da bodo služile nekaj let in bodo nato po koncu vojne predelane ali odpisane. A odlična konstrukcija in dobra izdelava sta botrovali temu, da so te lokomotive vozile še dolga desetletja po vojni in tako bolj kot osvajanju služile povojni obnovi Evrope. Tako tudi naša 52-4936, ki ima še prav posebno zgodovinsko vrednost, saj je, sicer pod civilno jugoslovansko oznako 33-110, aprila leta 1978 s slavnostno vožnjo iz Ljubljane v Postojno zaključila obdobje parne vleke na glavnih progah na Slovenskem.

Transport lokomotive iz druge svetovne vojne v maju 2016 je bil velik logistični podvig. Foto: Barbara Penko

Park vojaške zgodovine ponuja obiskovalcem tudi več drugih zanimivih razstav in zbirk. Zanimanja obiskovalcev so posebej deležni tanki in druga oklepna vozila, ki kot nekakšni dinozavri vzbujajo strahospoštovanje. Med temi velja zlasti izpostaviti oklepnike, združene v okviru razstave Oklep svobode, v katero so zajeta oklepna vozila, pa tudi orožje in oprema, ki so v Jugoslavijo prišli iz Združenih držav Amerike v petdesetih letih 20. stoletja kot vojaška pomoč po resoluciji Informbiroja. Ideja za postavitev razstave se je rodila zaradi čudenja mnogih obiskovalcev ob dejstvu, da je v zapuščini Jugoslovanske ljudske armade tolikšno število ameriških vozil in tolikšne količine ameriške vojaške opreme. In kako se je zgodba ameriške vojaške pomoči Jugoslaviji dejansko odvila? Jugoslavija se je po drugi svetovni vojni kot komunistična država gospodarsko in politično popolnoma naslonila na Sovjetsko zvezo. Od Sovjetske zveze je bila popolnoma odvisna tudi v vojaškem smislu – v Sovjetski zvezi je nabavljala orožje, tam so se izobraževali častniki, jugoslovanske vojake je poučevalo večje število inštruktorjev Rdeče armade. To prvo povojno obdobje je bilo prekinjeno leta 1948 z resolucijo Informbiroja, s katero je bila Jugoslavija izločena iz kroga na Sovjetsko zvezo vezanih komunističnih držav. V veliki zagati je bila Jugoslavija prisiljena navezati stike z zahodnimi državami, saj se je njena slabo oborožena in opremljena armada znašla pred resno nevarnostjo intervencije Rdeče armade in vojska satelitskih držav. Jugoslovansko vodstvo so v pogajanja z Zahodom poleg velike vojaške nevarnosti prisilili tudi ekonomska kriza, v kateri so se znašli, ter nekaj zaporednih sušnih let, ki so prizadela takrat še pretežno agrarno državo. Prišlo je do več srečanj visokih vojaških in političnih delegacij, 14. novembra 1951 pa je bil v Beogradu podpisan sporazum med ZDA in Jugoslavijo o posredovanju vojaške pomoči. Američane so zlasti zanimali obrambni načrti na t. i. »ljubljanski smeri«. Učinkovit prodor sovjetskih in satelitskih sil iz zahodne Madžarske po dolini reke Drave čez Ljubljano proti Postojnskim vratom in naprej proti Trstu bi jim zagotovil izhod na Jadransko morje, neposredno bi ogrozil Italijo in zavezniške zračne ter pomorske povezave v tem delu Sredozemlja in postavil velik del zahodne Evrope v doseg sovjetskih vojaških sil. Jugoslovansko vodstvo je takrat z raznimi diplomatskimi manevri navzven kazalo namero, da se namerava tesno povezati z zahodnimi demokracijami in celo priključiti zvezi NATO. Z vojaško pomočjo so ZDA želele zavarovati Jugoslavijo pred vojaškim posegom z Vzhoda ter posredno zavarovati Italijo in sredozemski prostor. Z manjšimi količinami orožja in opreme sta se v vojaško pomoč vključili tudi Velika Britanija in Francija. Vojaška pomoč je bila nepredstavljivo velika; med vsem drugim orožjem velja izpostaviti 599 tankov M4A3 Sherman, 319 takrat najsodobnejših tankov M47 Patton, 399 lovcev na tanke M36 Jackson, več kot 10.000 tovornjakov in več kot 400 letal. Velika donacija je omogočila preoborožitev Jugoslovanske ljudske armade; zlasti sodobna, reaktivna letalska flota pa naj bi odvrnila Stalina od vojaške intervencije v Jugoslaviji. Po ponovnem zbližanju in ureditvi odnosov s Sovjetsko zvezo se je jugoslovansko vodstvo odločilo, da se odpove ameriški vojaški pomoči. Prekinitev je Jugoslavija uradno sporočila julija 1957. Oklepna vozila iz ameriške vojaške pomoči sodijo med najdragocenejše eksponate Parka vojaške zgodovine. V Parku smo zato pripravili razstavo o tej nepoznani in desetletja zamolčani temi. Donacija orožja, prejeta od kapitalistične velesile, je pri jugoslovanskem političnem vodstvu zbujala nekakšno nelagodje in nikoli ni bila obešana na veliki zvon, s ponovno naslonitvijo na Sovjetsko zvezo pa se je skušalo nanjo čim prej pozabiti. Tudi na ameriški strani se je dosje o vojaški pomoči Jugoslaviji po tem, ko je Jugoslavija Združenim državam Amerike obrnila hrbet in se je izkazalo, da se je orožje potencialno znašlo na nasprotni strani, zaprl in poskrbljeno je bilo, da se je o tem čim manj govorilo in pisalo.

Zgodba Parka vojaške zgodovine v Pivki se je res začela s tanki, a muzejska zbirka je zelo hitro prerasla okvir tankov in oklepnih vozil. Ljubitelje vojaške tehnike tako v muzeju navdušuje tudi vse bogatejša letalska zbirka. V zbirki najdemo danes že šest letal: reaktivni letali F-84G Thunderjet in IF-86D Sabre, ki sta v Jugoslavijo prišli z vojaško pomočjo v petdesetih letih, sovjetsko lovsko letalo MiG-21, letalo IAR-93 Vultur, ki je romunska inačica jugoslovanskega Orla, jugoslovanski šolski letali Soko 522 in Utva Aero 3; ter helikopterja Gazela TO-001 Velenje in Mil Mi-8.    

Med stalnimi razstavami v Parku velja izpostaviti razstavo Do pekla in nazaj, ki je postavljena v prvem nadstropju Komande in obiskovalcem predstavlja zgodbo padlih ameriških letal v drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Slovensko nebo je namreč v drugi polovici vojne postalo zelo prometno – z vzpostavitvijo zavezniških letalskih baz v južni Italiji so nemške strateške infrastrukturne točke in industrijska središča postali dostopni za bombniške napade tudi z južne strani. Bombniške eskadrilje so letele vzdolž Jadranskega morja proti severozahodu in potem po najkrajši poti proti cilju in ta pot je vodila preko Slovenije. Stotine in stotine težkih bombnikov se je v tistih mesecih valilo čez slovensko nebo proti središču rajha v urejenih letalskih formacijah, vračajoč se proti jugu po končani akciji, pa so bile formacije razbite, veliko letal je bilo poškodovanih; nemška protizračna obramba in nemški lovci so terjali visok davek. Samo na območju Slovenije je tako v drugi polovici vojne padlo 207 zavezniških letal, od tega kar 142 ameriških. Tej osnovni temi razstave se pridružujeta zgodba o reševanju preživelih zavezniških letalcev, kjer so imeli ključno vlogo partizani, ter zgodba o dveh ameriških Slovencih, Georgeu Kraigherju – Žoretu in Johnu Blatniku, ki sta bila pomembno vključena v organizacijo reševanja. Srčika razstave je infomat, ki ga je financiralo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Ljubljani in predstavlja e-kataster vseh padlih ameriških letal  na Slovenskem med drugo svetovno vojno.    

Park vojaške zgodovine, kljub temu da po svoji velikosti in vsebini predstavlja nacionalni vojaški muzej, ostaja vpet v lokalno okolje in daje poudarek dediščini širšega pivškega prostora. V tem kontekstu je nastala razstava Zgodba našega soseda, ki prikazuje življenjsko zgodbo Franca Želeta (1896–1971). Gre za eno od zgodb fantov in mož, ki jih je vrtinčenje burnega 20. stoletja potegnilo v samo središče zgodovinskega dogajanja. Rojstna hiša Franca Želeta je stala v neposredni soseščini današnjega muzejskega kompleksa. Mladi Franc se je odločil za mornariško kariero in postal mornariški podčastnik cesarsko-kraljeve mornarice. Preživel je brodolom ladje SMS Szent István, ponosa avstro-ogrske mornarice, in to je bil dogodek, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Po vojni je postal podjetnik v Št. Petru, a je v bančnem zlomu izgubil vse premoženje, zato se je podal v Južno Ameriko, kjer je po raznih odisejadah delal na kitolovki. Podlaga za postavitev razstave so bili njegovi spomini in pa njegova zapuščina, ki jo je muzeju predala vnukinja Franca Želeta ga. Flory Banovac Žele.  

V ponudbo Parka vojaške zgodovine je vključena tudi utrdba Alpskega zidu na Primožu. Ob poti je postavljenih pet večjih in pet manjših informativnih tabel o naravnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivostih Pivške kotline. Z vodnikom pa se lahko obiskovalci sprehodijo tudi v notranjost podzemne utrdbe. Hoje željni obiskovalci se lahko odločijo tudi za pohod po Krožni poti vojaške zgodovine, ki povezuje Park vojaške zgodovine, podzemno utrdbo na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem, kjer je bil ob koncu srednjega veka zgrajen največji utrdbeni sistem na Slovenskem, in turistično vas Narin.

Posebnost pivškega muzeja je vozni del zbirke. Po zgledu najboljših vojaških muzejev ima Park vojaške zgodovine tudi vozni del zbirke z osmimi oklepnimi in več drugimi vojaškimi vozili. Dinamični prikazi voženj z oklepniki predstavljajo pomembno doživetje za obiskovalce. Posebno doživetje pa je tudi vsakoletni Festival vojaške zgodovine, ki je postal največji turistični dogodek v občini in regiji ter hkrati tudi največji vojaškozgodovinski spektakel v Sloveniji, ki vsako leto v septembru v Pivko privabi več tisoč obiskovalcev.

Festival vojaške zgodovine v septembru je postal največja turistična prireditev v občini Pivka. Foto: Simon Avsec

ZAKLJUČEK   

Ko smo se pred petnajstimi leti podali na misijo, da v okviru projekta Park vojaške zgodovine zaustavimo propad stare pivške vojašnice in v njej osnujemo muzej, možnosti za uspeh niso bile prav velike. Pred nami je bilo veliko več ovir kot priložnosti. Pa vendar je s trdim delom, vztrajnostjo in veliko sreče uspelo – Park vojaške zgodovine je danes največji muzejski kompleks v Republiki Sloveniji in hkrati tudi eden najbolj obiskanih muzejev pri nas. Rešiti je uspelo ne samo propadajočo vojašnico, ampak tudi ogromno vojaškozgodovinske dediščine, ki je bila obsojena na uničenje. Občina Pivka se je s Parkom vrisala tako na turistični zemljevid Slovenije kot tudi Evrope, naša domovina pa je z njim pridobila ne samo  vojaški muzej, ki se lahko postavlja ob bok vojaškim muzejem drugih držav, ampak tudi muzejsko razstavo, ki na kraju, od koder se je začela agresija jugoslovanske vojske na Slovenijo, govori o vojni za obrambo samostojnosti.

Avtor: mag. Janko Boštjančič, direktor