VARUJMO TEHNIČNO DEDIŠČINO
Konec julija je bila v Pivki zanimiva prireditev, s katero so Šempetrci obeležili prav posebno obletnico - 110 let »Tonetovega« vodnjaka, kar je bil zgrajen. To ni malo časa za človeško življenje, za naravo je neznatno, za delo človeških rok pa gotovo veliko. Pri Tonetovih, kot se pri hiši še iz prejšnjih časov reče, so priredili na njihovi »brjači«, slovesnost s posebnim namenom. Njihov vodnjak ima vklesano letnico 1909, torej je bil postavljen pred 110. leti. Hišni gospodar Jože Požar je pripovedoval, kako je do tega vodnjaka prišel njegov ded. V njegovih mladih letih se je tudi ded Jože Požar odpravil v Ameriko s trebuhom za kruhom tako kot mnogi mladi fantje takrat, ki so odhajali skoraj iz vsake hiše na Pivškem. Tja se je peljal s »šifom«, tako so imenovali ladjo. Ko so tako dolgo potovali in na poti zlepa ni bilo videti kopnega, so »fantje« kar na ladji pokleknili in molili za srečen pristanek, je povedal sedanji gospodar Jože Požar. Ded je v Ameriki sekal les v gozdu, tam pa je tudi prvič v življenju videl vodnjak. Rekel si je, da ko pride domov, si ga bo tudi sam naredil. Tako si je kmetija olajšala življenje, saj so do takrat hodili po vodo k bližnjemu Studencu ali v bolj oddaljeni Korotan, ki leži ob lokalni cesti Prestranek –Orehek –Hruševje. Novozgrajeni vodnjak s kapnico jim je dobro služil, poleg je bilo nekoč tudi korito, kamor so krave zahajale pit. Življenje je bilo tako za spoznanje lažje. Lahko si zamislimo, kako veseli so bili predniki Tonetovih, ko so dobili svoj vir pitne vode. Tonetov vodnjak je prejšnjim generacijam zagotavljal možnost razpolaganja z lastnim vodnim virom. Voda je najbolj osnovno živilo, ki ga ni mogoče zamenjati z ničimer drugim. Brez vode ni življenja, ni hrane, ni živine, ničesar. Danes smo lahko srečni, ko nas z vodo oskrbujejo, in nam je praktično nikoli ne zmanjka. Težko nam je razumeti, da jo imamo na dosegu roke. V svetu pa ni povsod tako, vemo, da so dežele, kjer živijo ljudje v pomanjkanju pitne vode. Ta vodnjak danes ni več v uporabi, gospodar Jože pa je povedal, da bi lahko ponovno služil, če bi ga nujno potrebovali. Je eden izmed vodnih virov, ki ga je potrebno ohraniti kot vodni vir in kot spomenik tehnične dediščine.
Na prireditvi se je zbralo veliko število Šempetrcev, ki živijo ali so živeli v klancu pod cerkvijo, prav tako prijateljev in ljudi dobre volje. Za praznovanje ob vodnjaku pa ni bil edini razlog obletnica, ljudje so se zbrali tudi zato, da so se družili in poveselili. Za srečanje so poskrbeli v KD Lipa in Trški skupnosti Pivka ter seveda Tonetovi.
Vodnjak je blagoslovil domači župnik Marjan Škvarč, ki je ob svetopisemski priliki o Samarijanki pri vodnjaku povedal, kako so se od vekomaj ljudje družili in zadržali pri viru vode ter niso gledali na to, kdo se je pri vodnjaku ustavil. Po blagoslovu je bil tudi kulturni program z nastopom pevk Rožmarink, Pevske skupine Studenec, igranjem na orglice Miloša Možine, zraven še duhovita recitacija o opravljanju žensk na vaškem perišču. Po kulturnem programu je sledila gostija, h kateri je pripomoglo veliko Tonetovih prijateljev, ki so prinesli dobrote, da smo se z njimi okrepčali. Prijetno druženje se je nadaljevalo do večera. Najbolj zagreti so že snovali načrte za naslednje srečanje.
Foto in tekst: Irena Margon