VILHARJEVO LETO ZAČELI S ČAJANKO V KNJIŽNICI PIVKA

Leto 2018 nas bo skozi vse mesece spominjalo na 200-letnico rojstva znamenitega pesnika, skladatelja in kulturnega delavca Miroslava Vilharja. Kulturno društvo Lipa Pivka v sodelovanju s knjižnico v Pivki redno prireja srečanja ob čaju. Vsako srečanje ima drugačno kulturno vsebino. Prvega februarja je bilo srečanje posvečeno spominu na rojaka Miroslava Vilharja, kateremu smo se poskušali vsaj delno oddolžiti za njegovo izredno bogato delovanje na pevskem, literarnem, narodnobuditeljskem in političnem področju. Zbralo se nas je veliko, kar 20 udeležencev, ki smo želeli slišati in poglobiti svoje vedenje o rojaku, graščaku s Kalca blizu Zagorja. Dve uri sta prehitro minili, ko si še nismo vsega povedali. Udeleženci so namreč aktivno sodelovali s svojimi prispevki in odkrivanji pesnika, glasbenika in dramatika Vilharja. Irena in Ernest Margon sta prebrala nekaj odlomkov iz Vilharjevih prigod v domačem kraju in svečanih govorov znamenitih osebnosti iz časa tabora na Kalcu, ki so bili objavljeni 13. maja 1869 v časopisu Slovenski narod. Na taboru so se Vilhar in njegovi prijatelji zavzemali za slovenski jezik v šolah, uradih, na sodiščih, za združevanje Slovencev in priznavanje splošnih pravic državljanom. Slovensko narodno gibanje je bilo takrat močno in živahno, tabor je veljal za največji kulturni in politični dogodek na Pivki še več desetletij kasneje. Udeleženci čajanke so poudarili, da je Miroslav Vilhar kot znamenita osebnost vse premalo cenjen in poznan v širšem slovenskem kulturnem prostoru. Izpostavili so pomen njegovih znamenitih pesmi, ki so kar ponarodele in se marsikje ne ve več, da jih je spesnil Miroslav Vilhar. Kdo ne zna zapeti Vilharjeve pesmi »Lipa zelenela je« ali »Po jezeru bliz Triglava«, »Pijmo, ga pijmo, dokler živimo« in še veliko drugih. Ob pesmi »Zagorski zvonovi« se je razvila kar manjša razprava, ali je pesem Vilharjeva ali ljudska. Anita Boštjančič nam je prebrala, da je Vilhar sam rekel, da sta dve kitici ljudski, on pa je dodal še svojo tretjo, ki jo je v trenutku žalostnega dogodka ob pogrebu mladega dekleta sestavil, z lahkoto je namreč sestavljal stihe. Matjaž Vilhar, iz rodbine Vilharjevih, je raziskoval Vilharjev rodovnik in našel veliko zanimivega gradiva. Pojasnil nam je, da je Vilhar imel 9 in ne 8 otrok, sinu Alfonzu, ki je mlad umrl, je posvetil pesem, ki jo je objavil v svojem »Koledarčku za navadno leto 1867«. Maks Lenarčič je pred leti dobil v roke izvod revije Dom in svet, v katerem je našel članek o Miroslavu Vilharju, kako je izdajal svoje koledarje, ki so kmalu po letu 1867 postali popularni tudi pri drugih kulturnikih tedanjega časa.

Naš »čitalniški večer« je minil prehitro, saj bi si lahko še veliko povedali. Vsi pa smo bili enotnega mnenja, da je potrebno več narediti v slovenskem kulturnem prostoru za tako znamenitega moža, ki je ljubil svoj narod in se zavzemal za slovenstvo in odločilno vplival na narodno zavednost ljudi na Zgornji Pivki in pri ostalih Slovencih. V čitalnici knjižnice Pivka smo si lahko ogledali tudi priložnostno razstavo Vilharjevih del in nekaterih dokumentov, povezanih z njegovim življenjem in delom, ki jo je skrbno pripravila knjižničarka Dartaniela Stegel.

Tekst: Irena Margon

Foto: Dartaniela Stegel