Partizanska proslava na Stari Sušici

Na Stari Sušici vsako leto poteka spominska slovesnost ob obletnici preboja sovražnega obroča in junaške smrti 19 borcev Istrskega odreda. Učenci Osnovne šole Košana s svojimi mentorji že vrsto let pripravljajo kulturni program, s katerim sodelujejo na spominski slovesnosti. Na letošnji obeležitvi, ki se je odvijala v nedeljo, 13. aprila, so za dolgoletno sodelovanje prejeli tudi priznanje, ki jim ga je podelil predsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper g. Jože Furlan.

Predstavili so se z dvema partizanskima pesmima, ki so ju ob spremljavi harmonike zapela dekleta iz šolskega mladinskega zbora, pod vodstvom učiteljice Anje Ramot. Sedmošolka Karin Samsa – doma s Stare Sušice pa je prebrala naslednji sestavek:

"Pozdravljeni. Sem Karin in prihajam s Stare Sušice. In naj že na začetku povem, da leta 1941, ko se je 2. svetovna vojna začela tudi na naših tleh, nisem bila še na tem svetu. Zato so naslednje besede le plod mojega razmišljanja o nekem davnem težkem obdobju.

V tistem času je bilo vzetih mnogo življenj. Življenj vojakov ter nedolžnih, mimoidočih ljudi tudi otrok. Najprej se moramo vprašati, zakaj se je vojna sploh začela? Verjetno zaradi kakšnih nesporazumov med državami. Ampak, ali je bil ta nesporazum zares vreden več milijonov življenj? So o tem takrat sploh razmišljali? Razmišljamo danes, ko vojne še vedno divjajo? Mislim, da se povzročitelji vojne nikoli ne zanimajo za to. Želijo si le zmage. Ampak fantje in možje so se takrat zavedali, da morajo braniti svojo domovino. Šli so v vojno in se bojevali tudi za naš – slovenski jezik. Skratka lahko rečemo, da so bili naš ponos. Trpeli so, ampak niso obupali. Želeli so si zmage, čeprav so enako močno hrepeneli po toplem domu. Pozimi so se oblačili v tisto, kar so pač imeli, poleti so si ta skromna oblačila slačili. Padali so v bojih in tudi sami bili prisiljeni uničevati, kakor stroji brez čustev. Ne morem si niti predstavljati, kako težko jim je moralo biti za vsako človeško bitje, ki so ga umorili. Toda želeli so si boljšega življenja, zato so vztrajali. Bojevali so se tudi za nas.

In zdaj smo tukaj mi. Mladi si že težko predstavljamo, kako je bilo takrat. Lahko si le zamišljamo, kakšne misli so švignile skozi možgane vojaka, preden ga je zadela krogla in je zajel še zadnji dih v svojem življenju. Oni so trpeli za nas in tega bi se morali vsi zavedati. Zato naj nam ne bo težko priti na spominske slovesnosti, kot je tale na naši Stari Sušici."


Anita Nedeljkovič Andlovic