9. Pohod po poteh kamnitih križev
9. Pohod po poteh kamnitih križev
23. 10. 2017
738
Pretekla sobota ni bila najbolj obetavna za tradicionalni, že deveti pohod po poteh kamnitih križev. Kljub temu se nas je zbralo veliko, tokrat blizu dvajset udeležencev.
Pot smo začeli v Rakitniku pri cerkvici Marijine zaroke in kamnitem križu, ki je prvotno stal na vrhu klanca nasproti letališča. Domačin Marjan Možina, ki skrbi za to cerkev, nam je razkazal cerkev in pokazal nekaj dokumentov iz družinskega arhiva. Tako smo videli odločbo o poitalijančenju družinskega priimka v času fašizma in spričevala izpred sto let, ko je bila v Matenji vasi in Štivanu še šola.
Tudi o bližnji grajski pristavi smo nekaj izvedeli. Pot smo nadaljevali do Štivana. Tu smo se spomnili pivškega rojaka dr. Antona Požarja, ki je v času italijanske okupacije upravljal župnijo. Organiziral je slovensko petje in romanje v Slovenijo, v Ljubljano, na Brezje in Bled. Mimo gradu Prestranek smo po poljski poti prišli do Koč, občudovali nekaj preostalih »pivških hiš« in z ornamenti okrašenih kamnitih okenskih okvirjev in se ustavili pri koškem in slavenskem kamnitem križu med obema vasema.
V Slavini smo se spomnili Janeza Nepomuka Kalistra in njegovega nečaka Josipa Gorupa pl. Slavinskega, pomembnih vaščanov Slavine iz prve oziroma druge polovice 19. stoletja. Prvi je z lastnim delom in zdravo kmečko pametjo uspel v trgovini, podjetništvu in posojilništvu ter postavil temelje, na katerih je nečak nadaljeval in postal najbogatejši Slovenec vseh časov. Ob tem sta ostala dobrotnika v svojem in celotnem slovenskem javnem in kulturnem prostoru.
Gostoljubni domači župnik Jožef Jakopič nam je razkazal cerkev Marijinega vnebovzetja z znamenitim marmornim oltarjem Svete Trojice, delo Francesca Robba. Mimo znamenj križevega pota smo se spustili do Selc, mimogrede pa videli lepo ohranjen mejnik iz časa franciscejskega katastra Marije Terezije. Nadaljevali smo po poljskih poteh in travnikih ob železnici mimo Gradca in Petelinj proti Pivki, kjer nas je po kar naporni, a lepih vtisov polni poti, čakal okusen golaž in seveda dobra kapljica.
Pot smo začeli v Rakitniku pri cerkvici Marijine zaroke in kamnitem križu, ki je prvotno stal na vrhu klanca nasproti letališča. Domačin Marjan Možina, ki skrbi za to cerkev, nam je razkazal cerkev in pokazal nekaj dokumentov iz družinskega arhiva. Tako smo videli odločbo o poitalijančenju družinskega priimka v času fašizma in spričevala izpred sto let, ko je bila v Matenji vasi in Štivanu še šola.
Tudi o bližnji grajski pristavi smo nekaj izvedeli. Pot smo nadaljevali do Štivana. Tu smo se spomnili pivškega rojaka dr. Antona Požarja, ki je v času italijanske okupacije upravljal župnijo. Organiziral je slovensko petje in romanje v Slovenijo, v Ljubljano, na Brezje in Bled. Mimo gradu Prestranek smo po poljski poti prišli do Koč, občudovali nekaj preostalih »pivških hiš« in z ornamenti okrašenih kamnitih okenskih okvirjev in se ustavili pri koškem in slavenskem kamnitem križu med obema vasema.
V Slavini smo se spomnili Janeza Nepomuka Kalistra in njegovega nečaka Josipa Gorupa pl. Slavinskega, pomembnih vaščanov Slavine iz prve oziroma druge polovice 19. stoletja. Prvi je z lastnim delom in zdravo kmečko pametjo uspel v trgovini, podjetništvu in posojilništvu ter postavil temelje, na katerih je nečak nadaljeval in postal najbogatejši Slovenec vseh časov. Ob tem sta ostala dobrotnika v svojem in celotnem slovenskem javnem in kulturnem prostoru.
Gostoljubni domači župnik Jožef Jakopič nam je razkazal cerkev Marijinega vnebovzetja z znamenitim marmornim oltarjem Svete Trojice, delo Francesca Robba. Mimo znamenj križevega pota smo se spustili do Selc, mimogrede pa videli lepo ohranjen mejnik iz časa franciscejskega katastra Marije Terezije. Nadaljevali smo po poljskih poteh in travnikih ob železnici mimo Gradca in Petelinj proti Pivki, kjer nas je po kar naporni, a lepih vtisov polni poti, čakal okusen golaž in seveda dobra kapljica.
Tekst: Ernest Margon
Foto: Irena in Ernest Margon
_0.jpg.jpg "Projekt SECAP")
