Kolo enega najuspešnejših slovenskih kolesarjev v Depojih državnih muzejev v Pivki

Rudi Valenčič se je rodil 26. julija 1941 v majhni vasici v pivški občini, v Mali Pristavi. Svojo profesionalno kolesarsko pot je začel leta 1960, ko se je pridružil Kolesarskemu klubu Rog Ljubljana. Klubu je ostal zvest skozi svojo celotno kariero, do leta 1973. Da je Rudi kolesarski talent, je bilo, najprej seveda v lokalnem okolju, kmalu opaženo. Brez težav je namreč sledil avtobusu, ki je vozil iz bližnje vasice Ribnica proti Pivki. Občudovanje domačinov si je pridobil z vožnjo v obratni smeri, ko je prispel na cilj še bistveno hitreje kot avtobus. Zato se je sovaščan, Jože Požar, ki je takrat študiral v Ljubljani, dogovoril s Kolesarskim klubom Rog, da so Rudija poklicali na poizkusno vožnjo. Kljub temu, da se je treninga z izkušenimi kolesarji udeležil na običajnem starejšem kolesu, italijanske znamke Bottecchia, z le tremi prestavami in brez kolesarske opreme, je uspešno zaključil trening in z odliko opravil preizkus. Najprej je bil sprejet v mladinsko sekcijo, toda zaradi izrednega talenta je že naslednje leto prestopil v člansko ekipo. »Če bi se klubu pridružil še kakšno leto prej, bi imel še boljše rezultate«, je v prispevku R. Markovića iz revije Tempo (11.8.1971) še pristavil njegov trener Zvone Zanoškar. Rudiju sta se v letih, ki so sledila, pridružila še oba njegova brata, Jože in Pavel Valenčič, ki sta prav tako nanizala odlične kolesarske uspehe.

Kolesarski klub Rog je nastal v sklopu tovarne koles Rog v letu, ko se je osnovala tudi tovarna, torej v letu 1948. Na začetku kolesarji niso vozili specialk, temveč so poganjali navadna kolesa, ki jih je tovarna tedaj izdelovala. V letu 1953 je klub organiziral nakup prvih športnih koles, tedaj pa je nastala tudi ekipa, ki sta jo sestavljala brata Zanoškar (Zvone in Silvo), Janez Žirovnik in Ivan Valant. V letu 1953 je glavni trener postal Zvone Zanoškar, ki je tedaj s 23. leti postal najmlajši trener v Jugoslaviji. Tri leta kasneje je Zanoškar končal trenersko šolo v Beogradu in bil med leti 1964 in 1979 trener jugoslovanske kolesarske reprezentance.

Rudi Valenčič je bil član jugoslovanske državne reprezentance deset let, med leti 1961 in 1971. Med njegovimi dosežki izstopajo številne zmage, med katerimi izpostavljamo le največje. V letih 1962 in 1963 je bil deseti na svetovnem prvenstvu v ekipni vožnji na čas. Na Dirki po Jugoslaviji je slavil v letih 1964 in 1968, leta 1964 in 1967 je bil državni prvak Jugoslavije v cestni dirki, ekipno pa je bil državni prvak kar sedemkrat. Zmagal je tudi na dirki po Makedoniji leta 1967, leta 1971 pa tako po dirki po Srbiji kot tudi po dirki po Sloveniji in Hrvaški. Leta 1967 je osvojil drugo mesto na dirki po Avstriji. Etapno zmago je slavil na Tour de l'Avenir (amaterska različica kolesarske dirke po Franciji) leta 1963, v skupni razvrstitvi pa končal na 19. mestu. Etapno zmago je slavil tudi na tritedenski dirki v Maroku leta 1968, v skupnem seštevku pa dirko končal na četrtem mestu. V treh zaporednih letih od leta 1967 je bil trikratni slovenski prvak posamezno, dvakrat – v letih 1967 in 1969 – pa je bil celo prvak v gorskem kolesarstvu.

Leta 1968 je nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Ciudad de Mexicu, kjer je v posamični cestni dirki osvojil 39. mesto. Za vodilnim Italijanom Pierfrancom Vianellijem (4:41,25) je zaostal za sedem minut (4:48,03). V ekipnem kronometru na 100 kilometrov je takrat jugoslovanska reprezentanca zasedla 16. mesto.

Vzdevek »Orel iz Pivke« je dobil na četrti etapi Dirke po Jugoslaviji. Etapa je potekala med mestoma Titograd (Podgorica) in Kotor, dolga je bila 151 km. Etape se je udeležilo 80 kolesarjev, ki so vozili s povprečno hitrostjo 38,2 km/h. V Sportskih novostih so vratolomni spust na etapi pospremili s sledečimi besedami: »Na fičku je kazalec hitrosti obstal pri številki 90. Ali je to sploh mogoče? Valenčič je ubežnik, ruski kolesar Pominov pa zmaje z glavo. Zagotovo se bo hrabrost tega vrtoglavega pobega izplačala. Valenčič si to namreč zasluži. V Kotorju bomo lahko pozdravili najboljšega v etapi in v skupnem seštevku in pozdravili novo rumeno majico.« (Sportske novosti, četrtek, 8. september 1966.)

Rudi Valenčič je Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije podaril kolo, s katerim se je udeležil olimpijskih iger v Mehiki leta 1968 in istega leta zmagal na Dirki po Jugoslaviji. Kolo bo od 8. februarja 2025 na ogled v Depojih državnih muzejev v Pivki.

Poleg kolesa je muzeju podaril tudi kolesarsko čelado, rokavice in čevlje, dve kolesarski rumeni majici, kapo in trenirko z napisom Rog Ljubljana, jugoslovansko odlikovanje Red dela z zlatim vencem iz leta 1971, vezane izvode posebnih izdaj časopisa Delo z naslovom Mexico 1968 – Olimpijsko Delo, ter pokal, ki ga je leta 1964 prejel kot zmagovalec tretje kolesarske etape Dirke po Jugoslaviji. Zbirka orodja, strojev, aparatov in prevoznih sredstev Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije je tako bogatejša za odličen predmet, ki s seboj nosi tudi pomenljive zgodbe iz zgodovine slovenskega profesionalnega kolesarstva. VIR: Muzej novejše in sodobne zgodovine

-V Mehiko so odšli štirje kolesarji, z leve: trener Zvone Zanoškar, Franc Škerlj, Rudi Valenčič, Cvitko Bilić in Tanasije Kuvalja. Bilić je tedaj za Delo komentiral: »Čeprav naša kolesa zaostajajo za tistimi, ki jih imajo drugi, so vseeno najboljša, kar smo jih imeli doslej.« Foto: Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, inv. št.: es-2075-7.

-Profil Rudija Valenčiča v kolesarskem dresu kolesarskega kluba Rog Ljubljana pred odhodom na olimpijske igre v Mehiko, Ljubljana, 1968. Foto: Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, inv. št.: es-2454-3.

-Kolesarska dirka po Jugoslaviji, kolesarji dirkajo po nekdanji glavni cesti med Kranjem in Ljubljano ali med Ljubljano in Zagrebom, 1968. Na dirki je zmagal Rudi Valenčič. Foto: Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, inv. št.: es-2454-4.

-Rudi Valenčič: Grossglockner 1966

-Rudi Valenčič: Vezani izvodi DELA

-Rudi Valenčič: TRENIRKA ROG LJUBLJANA