Parthenope

Parthenope, rojena v petdesetih letih v morju pred domačo vilo, išče srečo v dolgih poletjih svoje mladosti ter se zaljublja v rodni Neapelj in njegove številne slikovite like. Paolo Sorrentino je ustvaril zapeljiv ep o potovanju sodobne herojinje onkraj »velike lepote« in »mladosti«.

 

režija Paolo Sorrentino, igrajo Celeste Dalla Porta, Silvio Orlando, Daniele Rienzo, Dario Aita, Stefania Sandrelli, Peppe Lanzetta, Gary Oldman, Luisa Ranieri, Isabella Ferrari, distribucija Fivia

 

iz prve roke
»Nekoč, ko so mi zastavili eno tistih težkih vprašanj, ‘Kaj je za vas sveto’, sem nagonsko odgovoril: ‘Sveto je tisto, česar v svoji življenjski zgodbi ne bomo nikoli pozabili.’ Tako se je rodil ta film. Zame je Parthenope predvsem zgodba o svetem. O vsem tistem, česar ženska v triinsedemdesetih letih življenja ni mogla pozabiti: neapeljskega zaliva in svojih staršev; prvih ljubezni – ene čiste in svetle, druge umazane in neizrekljive; popolnega, brezskrbnega poletja na Capriju z njegovimi slanimi zorami, mirnimi jutri in dišečimi nočmi; vseh tistih bežnih, a usodnih srečanj; mladostniškega odkrivanja spolnosti in svobode; obupanega iskanja same sebe; vseh izgubljenih ali komaj okušenih ljubezni; bolečin, ki so jo pahnile v odraslost; ter neizprosnega minevanja časa – edinega ljubimca, ki te nikoli ne zapusti. In seveda Neaplja z njegovo neznosno vitalnostjo, čudesi za vsakim vogalom in ljudmi, vedno pripravljenimi – kot bi čakali za nevidno zaveso –, da stopijo na oder in razkrijejo kaos, vulgarnost, slikovitost, promiskuiteto in vse ostalo. Neapelj je svoboden, Neapelj je nevaren, Neapelj nikdar ne sodi. Neapelj je kot Parthenope. /…/ Naše življenje nikoli ni preprosto ali logično. V njegovi prostranosti se zlahka izgubimo. Skušamo ga pogledati od daleč, ga razumeti, mu dati smisel. Toda življenje ne gleda nas. Vedno je nekje drugje. To nas izčrpava, nam vzbuja dvome – in nas dela skrivnostne. Negotova in skrivnostna je tudi Parthenope. ‘Ali ljubiš preveč ali premalo?’ jo v nekem trenutku vpraša demonski lik, oblečen v svetnika. Vprašanje je namenjeno vsem nam. Parthenope ne ve, kaj naj odgovori – in mi tudi ne. Kajti vsa vprašanja so bila že zastavljena in vsi odgovori so se izkazali za netočne, izmuzljive, protislovne. In prav zaradi tega nepoznavanja samih sebe smo v očeh drugih skrivnost. Tako kot Parthenope.«
– Paolo Sorrentino