Predstavitev občine

DOŽIVETJA

Občina Pivka je odlična destinacija za vse, ki si želijo aktivnega oddiha in pristnega stika z naravo. Poleg raziskovanja kraške pokrajine in pohodništva ponuja še številne druge možnosti za preživljanje prostega časa na prostem. Pohodne in kolesarske poti vodijo skozi slikovito kraško pokrajino in so primerne tako za družine kot za izkušene kolesarje. Na vsakem izletu lahko odkrijete nov obraz kraške pokrajine, od presihajočih jezer do skritih poti in razglednih točk. 

Naravne lepote 

Med najbolj priljubljenimi pohodniškimi potmi so:

• Poti med Pivškimi presihajočimi jezeri– krožne poti, ki vodijo mimo presihajočih jezer, kot sta Petelinjsko in Palško jezero, Drskovška in Zagorska jezera. Poti ponujajo edinstvene razglede in možnost opazovanja ptic, redkih rastlin ter drugih značilnosti kraškega sveta. Za brezskrbno raziskovanje si lahko naložite brezplačno aplikacijo »Pivška jezera«, ki je dostopna v Google in Apple trgovinah.
• Sveta Trojica (1106 m) – priljubljena pohodniška destinacija s čudovitim razgledom na Pivško kotlino, Snežnik in Nanos, Triglav in morje.
• Šilentabor (751 m) – vzpon na zgodovinsko pomembno točko, kjer so ostanki nekdanje utrdbe, ki je nudila zavetje pred turškimi vpadi.
• Vremščica (1027 m) – razgledna gora, znana po pašnikih in ovčereji, kjer stoji tudi kmetija z domačimi mlečnimi izdelki.

Turistične znamenitosti

Park vojaške zgodovine Pivka: Ena izmed najbolj prepoznavnih turističnih znamenitosti v občini je Park vojaške zgodovine, kjer so razstavljeni tanki, letala, podmornica in drugi vojaški eksponati. Gre za interaktivni muzej, ki obiskovalcem ponuja tudi doživetja, kot je vstop v podmornico in simulacija letenja z letalom.

Ekomuzej Pivških presihajočih jezer: Ekomuzej ponuja vpogled v edinstveno naravno dediščino Pivških presihajočih jezer, ki so pomemben ekosistem in ena izmed najbolj zanimivih kraških značilnosti v Sloveniji. Obiskovalci lahko spoznajo nastanek jezer, rastlinske in živalske vrste ter pomen ohranjanja narave.

Center DINA Pivka: Doživljajski center o velikih zvereh obiskovalcem približa življenje velikih zveri v Sloveniji – volkov, medvedov in risov. S pomočjo interaktivnih razstav, video vsebin in poučnih aktivnosti lahko obiskovalci spoznajo, kako zveri živijo v naših gozdovih in kako poteka njihovo sobivanje s človekom.

Okusi Pivke: V občini so turistične kmetije in gostilne, ki ponujajo tradicionalne jedi.

KRATEK ZGODOVINSKI ORIS

Občina Pivka je nastala konec leta 1994 z razdelitvijo postojnske občine. Ime je dobila po naselju Pivka, ki je edino mestno naselje v občini. Kraj je imel v svoji skoraj 700-letni zgodovini več imen. Prvotno ime Sancti Petri super Piucha, ki je hkrati najstarejša omemba kraja, je iz leta 1300. Listina oglejskega patriarha Petra Gere omenja, da je patriarh »podelil goriškima vojnima veteranoma Henriku in Giraldu v fevd ozemlje v Šempetru na Pivki«. V zgodovinskem zborniku iz leta 1855 navaja zgodovinar Peter Hitzinger del navedene listine dobesedno: Št. Peter na Pivki.

Naselje je dobilo sedanje ime Pivka po drugi svetovni vojni. Pivka dandanes obsega naselja Radohova vas, Hrastje in Vas pod cerkvijo, ki je hkrati najstarejše jedro Pivke. Ozemlje je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo najdbe v Parski golobini, o kasnejših poselitvah s svojimi imeni pričajo številna Gradišča.

Izrazito prehodnost ozemlja so doumeli že graditelji starorimskih cest pred 2000 leti, pred kakimi 1000 leti pa so obe dolini dodobra poselili naši slovanski predniki. Ohranjeni urbarji za gospostvi Postojna in  Prem, iz leta 1498, dokazujejo, da je vseh 29 sedanjih vasi živelo že tedaj.

V 15. stoletju so bili tukajšnji kraji podložni posvetni gosposki na Premu ali v Postojni ter cerkveni gosposki v Košani ali Slavini. In tisti časi so bili prav kruti. Prebivalstvo so zdesetkali siloviti turški vpadi in kužne bolezni, tako da je bilo ob koncu stoletja veliko število kmetij opustelih, na nekaterih pa so se že naselili prišleki, ki so pred Turki pribežali z jugoslovanskega juga. Ljudje so si opomogli šele v 17. stoletju, ko je oživelo tovorništvo proti Reki in Trstu.
Urbarji kažejo, da so se naši predniki pred 500 leti ukvarjali s poljedelstvom, ovčerejo in gozdarjenjem, na košanski strani tudi s pašno svinjerejo – z vsem, kar so jim omogočale naravne danosti. Prehodnost ozemlja je pogojevalo tudi tovorništvo na Krpanov način, kasneje pa furmanstvo, zmeraj navezano tudi na gozd in les.

Zaradi različne kamninske sestave in s tem različne propustnosti tal so bili mlini in žage številčnejši ter močnejši na reki Reki. V zgornjem delu Pivške kotline, kjer vijuga reka Pivka, se vsako pomlad in jesen pojavljajo številna presihajoča jezerca in jezera (17), ki nastajajo zaradi dviga podtalnice in dotoka podzemnih voda iz kraškega zaledja. Med njimi največ pozornosti pritegneta Petelinjsko in Palško jezero.

Za suknjo toplejša Košanska dolina je dajala nekaj možnosti tudi za sadjarstvo, burjasta Zgornja Pivka pa je tudi z nadmorsko višino svojega dna na povprečno 550 metrih bolj silila k gozdarjenju in prevozništvu.

Edini srednjeveški grad v teh krajih je bil Šilentabor, pozidan leta 1471 kot protiturška utrdba; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. Grad je pogorel. V izročilu je ostalo,  da so ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka poslednjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635  odvijala prav na tem območju. A zgodovina ve povedati, da je grad leta 1700 močno poškodovala strela, dokončno pa so ga razdejali Francozi v napoleonskih vojnah 100 let kasneje.

Med cerkvami je verjetno najstarejša taborska cerkev sv. Martina, ki z ohranjeno pozno antično apsido še starejšega svetišča, kaže na 12. stoletje. V njej so ohranjene tudi nekoliko mlajše freske, podobno kot spodaj v dolini v pokopališki cerkvici sv. Pavla. Med najstarejšimi župnijskimi sedeži v tedanji tržaški škofiji je bila Košana. V arhitekturi najstarejših pivških cerkva so opazne sledi nemške gotike in italijanske renesanse, nad portali jih ima največ vklesane letnice iz 17. stoletja, iz časa, baroka, ko so jih v zagonu katoliške obnove prezidavali in dozidavali zvonike: marsikje so takrat odprte line za zvonove, značilne za Sredozemlje, zamenjali s pravimi zvoniki.  

Dragocena posebnost pivške kulturne dediščine pa so kamniti križi, največkrat postavljeni na križpotja, a tudi na začetek ali na konec vasi. Najstarejši, z vklesano letnico 1629, je sredi Narina.

V 18. stoletju se je po novih ali prenovljenih cesta močno razmahnilo furmanstvo. Sredi stoletja je tudi skozi te kraje stekla prva pošta. Vse več ljudi pa si je iskalo zaslužka v hitro razvijajočih se obmorskih mestih, največ v Trstu.

Novi vek se je na Pivškem zgodil sredi 19. stoletja. Napovedali sta ga dograditvi  železnice Dunaj–Trst 1857 leta in njenega odcepa Št. Peter–Reka nekaj let pozneje, ozavestil pa ga je znameniti Pivški tabor na Kalcu poleg Zagorja, 9. maja 1869. Ob podpori pivških veljakov ga je sklical na Kalcu bivajoči pesnik, glasbenik in politik Miroslav Vilhar (1818–1871). Pivčani so se tedaj prvič določno zavedeli samih sebe in svoje slovenske biti. Poslej se je gospodarsko in kulturno življenje spreminjalo v temeljih.

Zunanji znak razvoja je bilo ustanavljanje prvih lesnoindustrijskih obratov (Križaj in Medica v Št Petru)  in razmah trgovine. Kljub vmesnim kriznim letom in prvemu valu izselitev čez morje, je Pivška kotlina doživela prvi opazen razcvet prav v zadnjem desetletju avstro-ogrskega cesarstva, malo pred izbruhom 1. svetovne vojne, ki je hudo prizadela tudi tukajšnje ljudi. Sledili sta več kot dve črni desetletji italijanske okupacije in fašističnega raznarodovanja, ki pa so se mu Pivčani tigrovsko upirali. Na težke čase med svetovnima vojnama danes spominjajo velike vojaške utrdbe v prevrtanem in zabetoniranem Primožu in pod Habjanovim hribom;  bile so del velikanskega Alpskega obrabnega zidu, ki pa nikdar ni služil svojemu namenu.

V začetku leta 1941 so dolino pozelenele italijanske vojaške uniforme, pripravljajoče  napad na prvo Jugoslavijo. Jeseni 1943 so se Pivčani množično pridružili narodnoosvobodilni vstaji Primorske. Medvojni bratomorni spopadi so se teh krajev komaj dotaknili.  A po nekajdnevnem slavju ob prihodu partizanske vojske zadnje dni aprila, je začetek maja prinesel nov strah in trepet, saj se je 97. nemški korpus s 16.000 vojaki in oficirji, ki se je vkopal na Bistriškem, predal s podpisom predaje, kar se je zgodilo na štabu IV. korpusa jugoslovanske armade v Zagorju šele 7. maja 1945 zjutraj.

Začetnemu navdušenju je ob koncu vojne je že v prvih naslednjih letih sledila streznitev in huda gospodarska in politična kriza, ki je tudi iz tek krajev pognala na tuje več sto mladih ljudi. Vseeno pa se je 100 let za prvim pomembnim razvojnim sunkom v drugi polovici 20. stoletja sledil drugi, tehnološko revolucionaren; njegovi sadovi v gospodarstvu, šolstvu in kulturi so temelj naše današnjosti v samostojni državi Sloveniji.